Page 240 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 240
Drugo pedagoškega diskurza
do absurdnih situacij, kjer so se pedologi opravičevali za vse intelektual-
ne grehe, ki so se jih lahko domislili. Med bolj izvirne lahko štejemo ul-
tra-biologizem, autogeneticizem, mehanični lamarckizem, mehanično-
-refleksološko pozicijo ter zlasti idealistično freudovsko izkrivljenje.
Šele kasneje je postala jasna spotika, ki ni bila toliko politična, kot
je bila intelektualna oziroma teoretska. Čeprav so intelektualci v imenu
kulturne revolucije ustanavljali in prenavljali izobraževalno infrastruk-
turo, so svoja dejanja utemeljevali na izključno družbenih temeljih, s či-
mer je postala vsakršna sprememba nemogoč fenomen. Človeška volja je
bila reducirana na obešalnik, na katerega se obesi ta ali oni zgodovinski
duh. Očitek, ki bi jim ga veljalo nasloviti, tako ne bi mogel biti bolj ja-
sen: v imenu revolucije so podcenjevali potencial revolucionarne inter-
vencije, s čimer so hkrati upravičili »odmiranje« šole ter lastnega mesta
v družbi. V tem smislu je bila Stalinova kritika na strani občosti: teoret-
sko so bili intelektualci preveč dosledni, s čimer so razkrili resnico svoje-
ga mesta v družbi.
»/.../ intelektualci kot razred ne obstajajo. Nekoč so … vendar so bili relegi-
rani na nekoristno telo; uničila jih je logika procesa zgodovine same /.../ Kaj
smo torej? Amputiran ud, odvečen fragment, delec praznine, notranji emi-
granti – oh, k vragu! Ali nismo to?« (Ognev, 1987: 25)
Vsa teatralnost torej ni bila sama sebi namen, temveč je tvorila po-
slednji, samo-zadani udarec intelektualcem, s čimer so ostali brez pripa-
dajoče funkcije v komunističnem sistemu. Preroško se je izpolnil teorem
odmiranja, vendar ne države ali šole, temveč njih samih – pojav, ki je bil
z novo ustavo iz leta 1936 tudi formalno vpisan v komunistično tkanino.
»/.../ razredna struktura Sovjetske zveze se je spremenila /.../ vsi izkorišče-
valski razredi so bili odstranjeni. Ostaja delavski razred, ostaja kmečki ra-
zred, ostajajo intelektualci. Vseeno pa bi bila napaka, če bi menili, da so te
družbene skupine ostale nespremenjene /.../ ločnice med njimi so zbledele,
kar obenem pomeni, da se tudi razlike med njimi počasi brišejo. Antagoni-
zem je izginil /.../ vsi so preprosto sovjeti.« (Stalin, 1954: 157–160)
Vednost je tudi formalno postala »ljudska vlačuga«; vsakomur se je
ponudila v rabo in izrabo. Kmalu za omenjenimi dogodki je veliko oči-
ščenje v letih 1937/38 tudi materialno odpravilo odvečni razred iz druž-
benega stvarstva. Intelektualcu je ob tem uspela svojevrstna zvijačnost
uma, saj je s svojo odpravo dovršil svoje poslanstvo izobraženega obče-
stva – utelesil je spodletelo dejanje, ki po definiciji edino uspe. Tisto, kar
ni uspelo na ravni države, razredov, šole in želje, je njemu uspelo.
Za dodatno ilustracijo tega obrata se nazadnje vrnimo k prometej-
ski pripovedi. V enem izmed krajših Kafkovih tekstov je najti štiri vari-
do absurdnih situacij, kjer so se pedologi opravičevali za vse intelektual-
ne grehe, ki so se jih lahko domislili. Med bolj izvirne lahko štejemo ul-
tra-biologizem, autogeneticizem, mehanični lamarckizem, mehanično-
-refleksološko pozicijo ter zlasti idealistično freudovsko izkrivljenje.
Šele kasneje je postala jasna spotika, ki ni bila toliko politična, kot
je bila intelektualna oziroma teoretska. Čeprav so intelektualci v imenu
kulturne revolucije ustanavljali in prenavljali izobraževalno infrastruk-
turo, so svoja dejanja utemeljevali na izključno družbenih temeljih, s či-
mer je postala vsakršna sprememba nemogoč fenomen. Človeška volja je
bila reducirana na obešalnik, na katerega se obesi ta ali oni zgodovinski
duh. Očitek, ki bi jim ga veljalo nasloviti, tako ne bi mogel biti bolj ja-
sen: v imenu revolucije so podcenjevali potencial revolucionarne inter-
vencije, s čimer so hkrati upravičili »odmiranje« šole ter lastnega mesta
v družbi. V tem smislu je bila Stalinova kritika na strani občosti: teoret-
sko so bili intelektualci preveč dosledni, s čimer so razkrili resnico svoje-
ga mesta v družbi.
»/.../ intelektualci kot razred ne obstajajo. Nekoč so … vendar so bili relegi-
rani na nekoristno telo; uničila jih je logika procesa zgodovine same /.../ Kaj
smo torej? Amputiran ud, odvečen fragment, delec praznine, notranji emi-
granti – oh, k vragu! Ali nismo to?« (Ognev, 1987: 25)
Vsa teatralnost torej ni bila sama sebi namen, temveč je tvorila po-
slednji, samo-zadani udarec intelektualcem, s čimer so ostali brez pripa-
dajoče funkcije v komunističnem sistemu. Preroško se je izpolnil teorem
odmiranja, vendar ne države ali šole, temveč njih samih – pojav, ki je bil
z novo ustavo iz leta 1936 tudi formalno vpisan v komunistično tkanino.
»/.../ razredna struktura Sovjetske zveze se je spremenila /.../ vsi izkorišče-
valski razredi so bili odstranjeni. Ostaja delavski razred, ostaja kmečki ra-
zred, ostajajo intelektualci. Vseeno pa bi bila napaka, če bi menili, da so te
družbene skupine ostale nespremenjene /.../ ločnice med njimi so zbledele,
kar obenem pomeni, da se tudi razlike med njimi počasi brišejo. Antagoni-
zem je izginil /.../ vsi so preprosto sovjeti.« (Stalin, 1954: 157–160)
Vednost je tudi formalno postala »ljudska vlačuga«; vsakomur se je
ponudila v rabo in izrabo. Kmalu za omenjenimi dogodki je veliko oči-
ščenje v letih 1937/38 tudi materialno odpravilo odvečni razred iz druž-
benega stvarstva. Intelektualcu je ob tem uspela svojevrstna zvijačnost
uma, saj je s svojo odpravo dovršil svoje poslanstvo izobraženega obče-
stva – utelesil je spodletelo dejanje, ki po definiciji edino uspe. Tisto, kar
ni uspelo na ravni države, razredov, šole in želje, je njemu uspelo.
Za dodatno ilustracijo tega obrata se nazadnje vrnimo k prometej-
ski pripovedi. V enem izmed krajših Kafkovih tekstov je najti štiri vari-
