Page 239 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 239
ura pisanja, ura računanja in ura ovac
– kaj pomeni biti intelektualec? 239
ni kot nezadosten ukrep, temveč so bili inkorporirani v družbeno zavest
kot nujna odločitev za ohranitev komunistične poti.
Rehabilitirani intelektualci so bili hitro rekrutirani v vse družbene
sfere ter celo pretežno brez komplikacij pridobili vpliv pri reorganizaciji
in odločanju o nadaljnji usodi sovjetske države. Rehabilitacijo so najprej
občutili v industriji, znanosti in zlasti v izobraževanju, kjer so bile spre-
membe implementirane brez doprinosa Molotova, ki je bil do tedaj od-
govoren za to področje. In nemara je to tudi trenutek, ko je z namenom
normaliziranja razmer Stalin sprevrnil osnovni antagonizem ter nava-
do notranjih konfliktov v Politbiroju dokončno formaliziral. Kot bi re-
kel Mao, je neantagonistično protislovje znotraj ljudstva, ki ga razreši ar-
gumentacija, spremenil v antagonistično protislovje, ki loči ljudstvo od
sovražnikov.
Komajda uveljavljeno, vendar, kot smo videli, skrajno nekonsisten-
tno izvedeno strokovno izobraževanje ni bilo kompatibilno z zahtevami
industrijskega ceha, ki je okrepil svoj vpliv znotraj centralnega komiteja.
Tako je prišlo tudi do streznitve glav, zlasti proletarsko-revolucionarnih.
Omenjena reorganizacija izobraževalnega sistema je bila namreč v jedru
vrnitev k etabliranim formalnim vzorcem iz buržoaznih časov: k večje-
mu poudarku na teoretskih osnovah, sistematizaciji postopkov (biro-
kratizacija), zastopanosti učiteljev in profesorjev, učnem načrtu, uvedbi
diplomiranja, drastičnem zmanjšanju praktičnega dela, disciplini, aka-
demskih kriterijih in ponovni vpeljavi statusa ter z njim povezanih fi-
nančnih spodbud. Skupaj s tem je bilo zaradi dotedanjih radikalnih re-
zov v izobraževalno tradicijo treba znova definirati družbeno vlogo izo-
braževanja. S tem namenom so pedagoške revije pričele izdajati temat-
ske številke z nasveti »Kako nuditi dobra predavanja«, kar je v končni
instanci vodilo v moto »učenje od starejših«. Kulturno revolucionarne
ideje so docela izginile iz vidnega polja javnosti. Nanje pa nikakor niso
pozabili v centralnem komiteju, kjer so že formalizirano teoretsko obso-
dili vsako »levo« ali »desno« pedagoško deviacijo, tako mehanistično
kot idealistično. Ta trenja so postala javna s Stalinovo objavo pisma, na-
slovljenega na urednike partijskega zgodovinskega časopisa »Proletar-
ska revolucija«, kjer je komunistične intelektualce posredno obtožil ne-
znanstvenosti in teoretiziranja (ožigosani so bili za manjševike, trockiste
in buhariniste). Posledici sta bili organiziranje »javnih« debat ter nuj-
na vpeljava samokritike, pri čemer so bile prve bolj kot ne sholastične na-
rave, druga pa direktiva. V širšem kontekstu je bila izobraževalna sfera
idealen poligon tovrstnega obračunavanja intelektualcev s samimi seboj.
Ker ni bilo jasno, v kaj naj bi bila usmerjena samokritika, je prišlo tudi
– kaj pomeni biti intelektualec? 239
ni kot nezadosten ukrep, temveč so bili inkorporirani v družbeno zavest
kot nujna odločitev za ohranitev komunistične poti.
Rehabilitirani intelektualci so bili hitro rekrutirani v vse družbene
sfere ter celo pretežno brez komplikacij pridobili vpliv pri reorganizaciji
in odločanju o nadaljnji usodi sovjetske države. Rehabilitacijo so najprej
občutili v industriji, znanosti in zlasti v izobraževanju, kjer so bile spre-
membe implementirane brez doprinosa Molotova, ki je bil do tedaj od-
govoren za to področje. In nemara je to tudi trenutek, ko je z namenom
normaliziranja razmer Stalin sprevrnil osnovni antagonizem ter nava-
do notranjih konfliktov v Politbiroju dokončno formaliziral. Kot bi re-
kel Mao, je neantagonistično protislovje znotraj ljudstva, ki ga razreši ar-
gumentacija, spremenil v antagonistično protislovje, ki loči ljudstvo od
sovražnikov.
Komajda uveljavljeno, vendar, kot smo videli, skrajno nekonsisten-
tno izvedeno strokovno izobraževanje ni bilo kompatibilno z zahtevami
industrijskega ceha, ki je okrepil svoj vpliv znotraj centralnega komiteja.
Tako je prišlo tudi do streznitve glav, zlasti proletarsko-revolucionarnih.
Omenjena reorganizacija izobraževalnega sistema je bila namreč v jedru
vrnitev k etabliranim formalnim vzorcem iz buržoaznih časov: k večje-
mu poudarku na teoretskih osnovah, sistematizaciji postopkov (biro-
kratizacija), zastopanosti učiteljev in profesorjev, učnem načrtu, uvedbi
diplomiranja, drastičnem zmanjšanju praktičnega dela, disciplini, aka-
demskih kriterijih in ponovni vpeljavi statusa ter z njim povezanih fi-
nančnih spodbud. Skupaj s tem je bilo zaradi dotedanjih radikalnih re-
zov v izobraževalno tradicijo treba znova definirati družbeno vlogo izo-
braževanja. S tem namenom so pedagoške revije pričele izdajati temat-
ske številke z nasveti »Kako nuditi dobra predavanja«, kar je v končni
instanci vodilo v moto »učenje od starejših«. Kulturno revolucionarne
ideje so docela izginile iz vidnega polja javnosti. Nanje pa nikakor niso
pozabili v centralnem komiteju, kjer so že formalizirano teoretsko obso-
dili vsako »levo« ali »desno« pedagoško deviacijo, tako mehanistično
kot idealistično. Ta trenja so postala javna s Stalinovo objavo pisma, na-
slovljenega na urednike partijskega zgodovinskega časopisa »Proletar-
ska revolucija«, kjer je komunistične intelektualce posredno obtožil ne-
znanstvenosti in teoretiziranja (ožigosani so bili za manjševike, trockiste
in buhariniste). Posledici sta bili organiziranje »javnih« debat ter nuj-
na vpeljava samokritike, pri čemer so bile prve bolj kot ne sholastične na-
rave, druga pa direktiva. V širšem kontekstu je bila izobraževalna sfera
idealen poligon tovrstnega obračunavanja intelektualcev s samimi seboj.
Ker ni bilo jasno, v kaj naj bi bila usmerjena samokritika, je prišlo tudi
