Page 231 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 231
ura pisanja, ura računanja in ura ovac
– kaj pomeni biti intelektualec? 231
Stalinistična inačica zagotovitve enakopravnosti (sovjetski affirmati-
ve action) je bila navdihnjena ravno v tovrstnem čustvenem naboju. De-
lavskemu razredu v prid se je znižalo akademske standarde, začasno so
celo odpravili potrebo po srednješolski izobrazbi, s čimer naj bi tudi ne-
privilegiranim skupinam omogočili višjo izobrazbo. Čeprav so bili bolj-
ševiški voditelji skoraj po definiciji intelektualci, se je »diktatura prole-
tariata« močno oprla na delavski razred ter v manjši meri tudi na kmeč-
ko prebivalstvo. Tako eni kot drugi so bili kmalu vpeljani v administra-
cijo in na specializirana delovna mesta. Bistveno pa se je povečalo tudi
število komunističnih študentov (smena). To ni bila samo pozicija pri-
vilegijev, saj so bili izpostavljeni stalnemu nadzoru – možnost deviacij,
marksizmu tujih ideoloških vplivov in avantgardističnih avantur je bila
za oblast prevelika. Ti potencialni proletarski intelektualci kljub vsemu
niso bili ne proletarci ne intelektualci. Tisti z intelektualnim ozadjem so
se le-temu odpovedali v prid proletarskim načelom, medtem ko je dela-
vsko mladino od njihovih staršev ločila izobrazba. Ujeti med dvema ra-
zredoma so poudarjali: »Le vrag ve, kaj smo.« (Fitzpatrick, 1979: 93)
Kljub vsemu med mladimi ni pojenjala ambicija po višji izobrazbi.
Za razliko od eksperimentiranja na ravni nižjih izobraževalnih in-
stitucij so bile intervencije na univerzah sprva minimalne. Ena izmed
prednostnih nalog sovjetske oblasti je bila vpeljava marksizma na druž-
boslovne smeri, zlasti na pravo, zgodovino in pedagogiko. S tem naj bi v
bodoče zagotovili primerno izurjeno in izobraženo »sovjetsko elito«.
Pričakovano so se profesorji v imenu fakultetne neodvisnosti temu upr-
li in bili v tem celo delno uspešni. Še dalj časa je bilo moč tudi na Mo-
skovski univerzi poslušati protisovjetska predavanja in celo predavanja iz
zgodovine religije in cerkvenih zakonov. Obenem so bili na mesta speci-
aliziranih marksističnih profesorjev postavljeni »manjševiki«, na kate-
re se oblast ni mogla kaj prida zanašati. Vsi zvesti kadri ter zlasti boljše-
vistični intelektualci so se namreč nahajali na vodilnih vladnih položa-
jih ali v administraciji. Kljub vsemu so počasi tudi univerze čutile spre-
membe. Obdržale so se le še uveljavljene družboslovne in humanistič-
ne univerze, kjer so bile razmere še obvladljive in tudi kadrovsko v za-
dostni meri zapolnjene, tako da so še vedno prevladovali »reakcionar-
ni« profesorji.
Ideološki temelji, s katerimi so želeli ustvariti sovjetske intelektualce
nove dobe, so bili v izobraževalnem sistemu bolj kot ne omejeni na sred
nješolski »splošni znanstveni minimum«, študij osnov marksistične so-
topikah. Kmalu je sledila vrnitev k radikalizirani obliki progresivne metode, saj je bil poskus sprejet
kot kanonizacija marksizma ali sovjetski katekizem.
– kaj pomeni biti intelektualec? 231
Stalinistična inačica zagotovitve enakopravnosti (sovjetski affirmati-
ve action) je bila navdihnjena ravno v tovrstnem čustvenem naboju. De-
lavskemu razredu v prid se je znižalo akademske standarde, začasno so
celo odpravili potrebo po srednješolski izobrazbi, s čimer naj bi tudi ne-
privilegiranim skupinam omogočili višjo izobrazbo. Čeprav so bili bolj-
ševiški voditelji skoraj po definiciji intelektualci, se je »diktatura prole-
tariata« močno oprla na delavski razred ter v manjši meri tudi na kmeč-
ko prebivalstvo. Tako eni kot drugi so bili kmalu vpeljani v administra-
cijo in na specializirana delovna mesta. Bistveno pa se je povečalo tudi
število komunističnih študentov (smena). To ni bila samo pozicija pri-
vilegijev, saj so bili izpostavljeni stalnemu nadzoru – možnost deviacij,
marksizmu tujih ideoloških vplivov in avantgardističnih avantur je bila
za oblast prevelika. Ti potencialni proletarski intelektualci kljub vsemu
niso bili ne proletarci ne intelektualci. Tisti z intelektualnim ozadjem so
se le-temu odpovedali v prid proletarskim načelom, medtem ko je dela-
vsko mladino od njihovih staršev ločila izobrazba. Ujeti med dvema ra-
zredoma so poudarjali: »Le vrag ve, kaj smo.« (Fitzpatrick, 1979: 93)
Kljub vsemu med mladimi ni pojenjala ambicija po višji izobrazbi.
Za razliko od eksperimentiranja na ravni nižjih izobraževalnih in-
stitucij so bile intervencije na univerzah sprva minimalne. Ena izmed
prednostnih nalog sovjetske oblasti je bila vpeljava marksizma na druž-
boslovne smeri, zlasti na pravo, zgodovino in pedagogiko. S tem naj bi v
bodoče zagotovili primerno izurjeno in izobraženo »sovjetsko elito«.
Pričakovano so se profesorji v imenu fakultetne neodvisnosti temu upr-
li in bili v tem celo delno uspešni. Še dalj časa je bilo moč tudi na Mo-
skovski univerzi poslušati protisovjetska predavanja in celo predavanja iz
zgodovine religije in cerkvenih zakonov. Obenem so bili na mesta speci-
aliziranih marksističnih profesorjev postavljeni »manjševiki«, na kate-
re se oblast ni mogla kaj prida zanašati. Vsi zvesti kadri ter zlasti boljše-
vistični intelektualci so se namreč nahajali na vodilnih vladnih položa-
jih ali v administraciji. Kljub vsemu so počasi tudi univerze čutile spre-
membe. Obdržale so se le še uveljavljene družboslovne in humanistič-
ne univerze, kjer so bile razmere še obvladljive in tudi kadrovsko v za-
dostni meri zapolnjene, tako da so še vedno prevladovali »reakcionar-
ni« profesorji.
Ideološki temelji, s katerimi so želeli ustvariti sovjetske intelektualce
nove dobe, so bili v izobraževalnem sistemu bolj kot ne omejeni na sred
nješolski »splošni znanstveni minimum«, študij osnov marksistične so-
topikah. Kmalu je sledila vrnitev k radikalizirani obliki progresivne metode, saj je bil poskus sprejet
kot kanonizacija marksizma ali sovjetski katekizem.
