Page 233 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 233
ura pisanja, ura računanja in ura ovac
– kaj pomeni biti intelektualec? 233
mišljenja in filozofskim sistemom, vključno z dialektičnim materializ-
mom« (Fitzpatrick, 1979: 94). Redukcionističen pristop, kjer je prevla-
doval fiziološki imperativ, je bil zlasti priljubljen med mlajšo (avantgar-
dno) generacijo komunistov, saj je vseboval implikacije, da so stari bolj-
ševiški kadri fiziološko nesposobni voditi revolucijo dalje. Tovrsten »fe-
tiš starih« naj bi namreč vseboval liberalistične implikacije ter dualizem
teorije in prakse, kar je predstavljalo ključno oviro pri širjenju revolucio-
narnih načel. Kot odgovor na provokacije je politbiro to deterministič-
no teorijo uradno označil za profanacijo marksističnega in znanstvene-
ga duha.
Napetosti znotraj partije pa so dosegle vrhunec s Trockijevo objavo
pisma »Nova smer«, v kateri izpostavi bojazni mladih komunistov (bi-
rokratizacija) in zahteva »več kot ponavljanje že vzpostavljenih formul«
(Trotsky, 2007). Tudi to stališče je imelo močan vtis na študentsko po-
pulacijo, zaradi česar so se uniformno postavili v bran Trockijevi opozi-
ciji (levemu odklonu). Tokrat je bila reakcija s strani vodstvenih struktur
bolj ostra. Razprava o prihodnosti partije ni privedla do dialoga, temveč
do »čistk« partijskih celic, izključitev aktivnih privržencev Trockega,
ki so bili najpogosteje ne-proletarskega socialnega izvora ali/in smatra-
ni za politično neustrezne, ter okrepitev rekrutacije delavske populacije v
strankine mladinske organe. Celoten podvig je bil utemeljen kot posto-
pek odstranjevanja »tujih elementov«14 (v statističnih podatkih ozna-
čeni kot »drugi«) iz tkanine sovjetskega duha, vendar se je kmalu izka-
zalo, da sta imela tako namen kot učinek negativne posledice, o čemer so
se kasneje izrekli tudi sami izvajalci čistk. Žinovijeva15 reakcija je utele-
šala takratno vzdušje: »Sramota – dobri komunisti so«. Zaradi te pra-
znine so bili partijski voditelji primorani vzgojiti novo intelektualno ge-
neracijo (smena), s katero niso bili v ideološkem konfliktu.
Vsi poizkusi normalizacije razmer med sovjetskim vodstvom in pro-
letariatom na eni strani ter intelektualci na drugi pa so dokončno pro-
padli s sodno obravnavo v Šaktiju. Sredi normalizacije razmer v izobra-
ževalnih institucijah so državni pravdniki razkrili proti-revolucionar-
no ekonomsko zaroto proti komunističnemu sistemu, za katero so sta-
straktno mišljenje, saj naj bi tvorilo osrčje mehanizma izkoriščanja, sta bila v ospredju znanstvenega
in mehanističnega trenda v zgodnjem marksizmu, ki so ga »dialektiki« imenovali »filozofobija«.
14 Kritično so bili obravnavani tudi komunistični študenti, ki so se zaradi razočaranosti nad revolucijo
zatekli k promiskuiteti, pijančevanju, huliganstvu in v skrajnem primeru samomoru. Kot fenomen
so dobili tudi oznako »eseninčani« po moralno spornem študentskem pesniku, ki je napravil samo-
mor. Tisti, ki so k temu najbolj pripomogli, so bili seveda trockisti, zlasti židovski.
15 Grigorij Žinovijev je bil sprva kot član trojke instrumentalen pri odstranjevanju Trockega, vendar
ga je kmalu za tem doletela enaka usoda, ko so ga na »procesu proti šestnajsterici« obsodili na smrt.
– kaj pomeni biti intelektualec? 233
mišljenja in filozofskim sistemom, vključno z dialektičnim materializ-
mom« (Fitzpatrick, 1979: 94). Redukcionističen pristop, kjer je prevla-
doval fiziološki imperativ, je bil zlasti priljubljen med mlajšo (avantgar-
dno) generacijo komunistov, saj je vseboval implikacije, da so stari bolj-
ševiški kadri fiziološko nesposobni voditi revolucijo dalje. Tovrsten »fe-
tiš starih« naj bi namreč vseboval liberalistične implikacije ter dualizem
teorije in prakse, kar je predstavljalo ključno oviro pri širjenju revolucio-
narnih načel. Kot odgovor na provokacije je politbiro to deterministič-
no teorijo uradno označil za profanacijo marksističnega in znanstvene-
ga duha.
Napetosti znotraj partije pa so dosegle vrhunec s Trockijevo objavo
pisma »Nova smer«, v kateri izpostavi bojazni mladih komunistov (bi-
rokratizacija) in zahteva »več kot ponavljanje že vzpostavljenih formul«
(Trotsky, 2007). Tudi to stališče je imelo močan vtis na študentsko po-
pulacijo, zaradi česar so se uniformno postavili v bran Trockijevi opozi-
ciji (levemu odklonu). Tokrat je bila reakcija s strani vodstvenih struktur
bolj ostra. Razprava o prihodnosti partije ni privedla do dialoga, temveč
do »čistk« partijskih celic, izključitev aktivnih privržencev Trockega,
ki so bili najpogosteje ne-proletarskega socialnega izvora ali/in smatra-
ni za politično neustrezne, ter okrepitev rekrutacije delavske populacije v
strankine mladinske organe. Celoten podvig je bil utemeljen kot posto-
pek odstranjevanja »tujih elementov«14 (v statističnih podatkih ozna-
čeni kot »drugi«) iz tkanine sovjetskega duha, vendar se je kmalu izka-
zalo, da sta imela tako namen kot učinek negativne posledice, o čemer so
se kasneje izrekli tudi sami izvajalci čistk. Žinovijeva15 reakcija je utele-
šala takratno vzdušje: »Sramota – dobri komunisti so«. Zaradi te pra-
znine so bili partijski voditelji primorani vzgojiti novo intelektualno ge-
neracijo (smena), s katero niso bili v ideološkem konfliktu.
Vsi poizkusi normalizacije razmer med sovjetskim vodstvom in pro-
letariatom na eni strani ter intelektualci na drugi pa so dokončno pro-
padli s sodno obravnavo v Šaktiju. Sredi normalizacije razmer v izobra-
ževalnih institucijah so državni pravdniki razkrili proti-revolucionar-
no ekonomsko zaroto proti komunističnemu sistemu, za katero so sta-
straktno mišljenje, saj naj bi tvorilo osrčje mehanizma izkoriščanja, sta bila v ospredju znanstvenega
in mehanističnega trenda v zgodnjem marksizmu, ki so ga »dialektiki« imenovali »filozofobija«.
14 Kritično so bili obravnavani tudi komunistični študenti, ki so se zaradi razočaranosti nad revolucijo
zatekli k promiskuiteti, pijančevanju, huliganstvu in v skrajnem primeru samomoru. Kot fenomen
so dobili tudi oznako »eseninčani« po moralno spornem študentskem pesniku, ki je napravil samo-
mor. Tisti, ki so k temu najbolj pripomogli, so bili seveda trockisti, zlasti židovski.
15 Grigorij Žinovijev je bil sprva kot član trojke instrumentalen pri odstranjevanju Trockega, vendar
ga je kmalu za tem doletela enaka usoda, ko so ga na »procesu proti šestnajsterici« obsodili na smrt.
