Page 238 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 238
Drugo pedagoškega diskurza
znanj in dejstev, očiščenih vseh intencij, deluje kot subtrakcija od vsega
družbenega: to je tudi predpogoj vseh sodobnih »nevtralnih« poklicev
(npr. ekonomista), ki izhajajo iz določene distance do ideološke omade-
ževanosti. S tem ko ljudstvo prevzame vednost v (samo)upravljanje, ne
pride samo do demokratizacije občestva, temveč tudi do objektivizacije
družbenih fenomenov, situacija pa ostaja vpeta v oblastna razmerja. Ker
iz prenosa vednosti ni izključen nihče, lahko govorimo o političnem de-
janju par excellence, saj je zahteva rezoniranja in izobraževanja zdaj na-
slovljena na vse. Gre za skrajno nevzdržno situacijo, v kateri ne gre več za
posameznikovo pravico ali razsvetljensko odločitev, temveč za odlok, s
čimer postane javna raba uma vse kaj drugega kot javna. Kot smo videli,
je ta distinkcija v vsej razsežnosti prišla na plan po proletarski revoluciji,
enake vzorce pa lahko brez težav prepoznamo tudi v sodobnem pedago-
škem diskurzu, kjer je izpeljava prilagojena birokratski logiki: vsi so izo-
braženi, razsvetljeni in svobodni, a za prisvojeno vednost ne odgovarja-
jo, saj delujejo v imenu občosti.
To prepletenost vednosti in oblasti je dobro razumel Stalin, ki je
likvidacijo intelektualnega razreda in iz tega izhajajoče družbeno ne-
skladje pragmatično prekril s pomočjo surogata (subjekta, ki ve). Sta-
lin, ki je lastnoročno vodil vprašanje edukacije v centralnem komiteju,
je zaradi potrebe po strokovnih kadrih sprožil reakcionarno »rehabi-
litacijo buržujskih strokovnjakov, ki so simbolno zasedali mesto starih
intelektualcev« (Fitzpatrick, 1979: 211), čeprav po črki in ne po duhu.
Nove razmere je najavil na konferenci podjetnikov z naslednjo uteme-
ljitvijo:
»/.../ pogoji razvoja so se radikalno spremenili in nove razmere zahteva-
jo tudi nove metode upravljanja (menedžiranja), ekonomsko dejstvo, ki ga
nekateri podjetniki ne razumejo /.../ odpravili smo nezaposlenost, revšči-
no in izboljšali življenjske razmere, zaradi česar moramo pridobiti usposo-
bljeno delovno silo na organiziran način /.../ Dotok slednje mora biti bolj ali
manj stanoviten, saj nimamo časa za njihovo vežbanje, obenem pa moramo
odpraviti fluidnost delavstva, ki je že prava nadloga /.../ s čimer bomo obe-
nem poskrbeli, da bo ZSSR dobila lastne strokovne intelektualce iz vrst de-
lavskega razreda in kmečkega stana /.../ Zahtevnost naloge obenem pogoju-
je spremembo odnosa do inženirjev in strokovnjakov stare šole, jim pokaza-
ti več pozornosti in skrbi, ter pridobiti njihovo zaupanje in sodelovanje. Nji-
hovo zavračanje bi bilo namreč nedialektično.« (Stalin, 1954: 53–78)
Četudi dejstva niso bila na Stalinovi strani, je to javno dejanje za na-
zaj spremenilo značaj sodnih procesov v Šaktiju, ki niso bili več smatra-
znanj in dejstev, očiščenih vseh intencij, deluje kot subtrakcija od vsega
družbenega: to je tudi predpogoj vseh sodobnih »nevtralnih« poklicev
(npr. ekonomista), ki izhajajo iz določene distance do ideološke omade-
ževanosti. S tem ko ljudstvo prevzame vednost v (samo)upravljanje, ne
pride samo do demokratizacije občestva, temveč tudi do objektivizacije
družbenih fenomenov, situacija pa ostaja vpeta v oblastna razmerja. Ker
iz prenosa vednosti ni izključen nihče, lahko govorimo o političnem de-
janju par excellence, saj je zahteva rezoniranja in izobraževanja zdaj na-
slovljena na vse. Gre za skrajno nevzdržno situacijo, v kateri ne gre več za
posameznikovo pravico ali razsvetljensko odločitev, temveč za odlok, s
čimer postane javna raba uma vse kaj drugega kot javna. Kot smo videli,
je ta distinkcija v vsej razsežnosti prišla na plan po proletarski revoluciji,
enake vzorce pa lahko brez težav prepoznamo tudi v sodobnem pedago-
škem diskurzu, kjer je izpeljava prilagojena birokratski logiki: vsi so izo-
braženi, razsvetljeni in svobodni, a za prisvojeno vednost ne odgovarja-
jo, saj delujejo v imenu občosti.
To prepletenost vednosti in oblasti je dobro razumel Stalin, ki je
likvidacijo intelektualnega razreda in iz tega izhajajoče družbeno ne-
skladje pragmatično prekril s pomočjo surogata (subjekta, ki ve). Sta-
lin, ki je lastnoročno vodil vprašanje edukacije v centralnem komiteju,
je zaradi potrebe po strokovnih kadrih sprožil reakcionarno »rehabi-
litacijo buržujskih strokovnjakov, ki so simbolno zasedali mesto starih
intelektualcev« (Fitzpatrick, 1979: 211), čeprav po črki in ne po duhu.
Nove razmere je najavil na konferenci podjetnikov z naslednjo uteme-
ljitvijo:
»/.../ pogoji razvoja so se radikalno spremenili in nove razmere zahteva-
jo tudi nove metode upravljanja (menedžiranja), ekonomsko dejstvo, ki ga
nekateri podjetniki ne razumejo /.../ odpravili smo nezaposlenost, revšči-
no in izboljšali življenjske razmere, zaradi česar moramo pridobiti usposo-
bljeno delovno silo na organiziran način /.../ Dotok slednje mora biti bolj ali
manj stanoviten, saj nimamo časa za njihovo vežbanje, obenem pa moramo
odpraviti fluidnost delavstva, ki je že prava nadloga /.../ s čimer bomo obe-
nem poskrbeli, da bo ZSSR dobila lastne strokovne intelektualce iz vrst de-
lavskega razreda in kmečkega stana /.../ Zahtevnost naloge obenem pogoju-
je spremembo odnosa do inženirjev in strokovnjakov stare šole, jim pokaza-
ti več pozornosti in skrbi, ter pridobiti njihovo zaupanje in sodelovanje. Nji-
hovo zavračanje bi bilo namreč nedialektično.« (Stalin, 1954: 53–78)
Četudi dejstva niso bila na Stalinovi strani, je to javno dejanje za na-
zaj spremenilo značaj sodnih procesov v Šaktiju, ki niso bili več smatra-
