Page 234 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 234
Drugo pedagoškega diskurza
li inženirji v Šaktiju. Sodili jim niso kot posameznikom, temveč kot za-
stopnikom razreda, buržujskim strokovnjakom-intelektualcem. Proces
je bil izpeljan javno, pri čemer so obtoženi brezpogojno priznali svojo
krivdo. Obsodba za posledico ni imela le legitimizacije iskanja sovražni-
kov med strokovnjaki, temveč je tudi spodbudila iskanje podobnih pri-
merov sabotiranja v vseh sferah sovjetskega življenja, zlasti v izobraževa-
nju, znanosti in kulturi (intelektualna baza buržoazije). Obravnavani so
bili kot zaviralci napredovanja znanosti, od katere je odvisno celotno na-
predovanje človeškega rodu. Po Fichteju si takšen človek pravi: »Nočem
postati bolj razsvetljen, nočem postati bolj plemenit: Tema in sprevrnje-
nost je moj element. Kot človeštvo se moramo odvrniti od njihove podo-
be.« (Fichte, 1984: 168–169)
Obenem je šaktinski proces postavil pod vprašaj smernice VTUZ-
-a, tvorca paradigme »proletarskega intelektualca«, kar je bilo zlasti
razvidno v Stalinovem poročilu plenumu: »VTUZ vzgaja knjižne stro-
kovnjake, odrezane od praktičnega izkustva produkcije.« (Fitzpatrick,
1979: 119) V nasprotju z Leninovim klasičnim pogledom na intelektual-
ce kot vrhovne nadzornike napredovanja, s katerimi je ne glede na razre-
dni status ali partijsko članstvo potrebno tesno sodelovati, je bil tokrat
prelom brezpogojen – od tod tudi oznaka »Veliki prelom« (velikii pe-
relom). Čas za analizo je potekel, zdaj je nastopil zakon diskurza univer-
ze v njeni čisti obliki. Nenehno samodovrševanje je dobilo končno obli-
ko ter svojo birokratsko metodo administriranja sveta. Čeravno je Veli-
ki prelom idejno zastopal dokončno osamosvojitev od eksploatacijske-
ga razreda buržujev, je bil premik v družbenem življenju bolj radikalen.
Z vpeljavo proletarskih strokovnjakov v miljé buržujskega razreda je pri-
šlo do pretvorbe temeljnega antagonizma, ki je bil izražen samo še kot
notranje protislovje (nezadostna vednost v luči dovrševanja). Vednost ni
bila več strukturno ločena od ljudstva, distanca se je ponotranjila, s tem
pa se je redefinirala tudi osnovna paradigma izobraževanja. Slehernik ni
samo potencialno zmožen biti izobraževalec, ampak se v tem udejstvu-
je že z golim delovanjem. Česarkoli se posameznik loti, bo tudi zmožen
opravljati, potrebni sta le prava naravnanost in svobodna volja. Znotraj
tega okvira je bil vsak posameznik, ki je to miselnost odklanjal, označen
za zaviralca svobodnega napredovanja znanosti, Fichte pa bi jih verjetno
imel za ljudomrzneže (iz te podobe človeškega dovrševanja črpa tudi pe-
dagoška disciplina, kot jo poznamo danes).
V tem vzdušju so postale izključitve in nedostopnost višjega šolstva
za »socialno tuje« otroke kot zastopnike zaviralnih sil splošno razširjen
trend. V tem vzdušju so bile tudi sprejete smernice, po katerih je osred
li inženirji v Šaktiju. Sodili jim niso kot posameznikom, temveč kot za-
stopnikom razreda, buržujskim strokovnjakom-intelektualcem. Proces
je bil izpeljan javno, pri čemer so obtoženi brezpogojno priznali svojo
krivdo. Obsodba za posledico ni imela le legitimizacije iskanja sovražni-
kov med strokovnjaki, temveč je tudi spodbudila iskanje podobnih pri-
merov sabotiranja v vseh sferah sovjetskega življenja, zlasti v izobraževa-
nju, znanosti in kulturi (intelektualna baza buržoazije). Obravnavani so
bili kot zaviralci napredovanja znanosti, od katere je odvisno celotno na-
predovanje človeškega rodu. Po Fichteju si takšen človek pravi: »Nočem
postati bolj razsvetljen, nočem postati bolj plemenit: Tema in sprevrnje-
nost je moj element. Kot človeštvo se moramo odvrniti od njihove podo-
be.« (Fichte, 1984: 168–169)
Obenem je šaktinski proces postavil pod vprašaj smernice VTUZ-
-a, tvorca paradigme »proletarskega intelektualca«, kar je bilo zlasti
razvidno v Stalinovem poročilu plenumu: »VTUZ vzgaja knjižne stro-
kovnjake, odrezane od praktičnega izkustva produkcije.« (Fitzpatrick,
1979: 119) V nasprotju z Leninovim klasičnim pogledom na intelektual-
ce kot vrhovne nadzornike napredovanja, s katerimi je ne glede na razre-
dni status ali partijsko članstvo potrebno tesno sodelovati, je bil tokrat
prelom brezpogojen – od tod tudi oznaka »Veliki prelom« (velikii pe-
relom). Čas za analizo je potekel, zdaj je nastopil zakon diskurza univer-
ze v njeni čisti obliki. Nenehno samodovrševanje je dobilo končno obli-
ko ter svojo birokratsko metodo administriranja sveta. Čeravno je Veli-
ki prelom idejno zastopal dokončno osamosvojitev od eksploatacijske-
ga razreda buržujev, je bil premik v družbenem življenju bolj radikalen.
Z vpeljavo proletarskih strokovnjakov v miljé buržujskega razreda je pri-
šlo do pretvorbe temeljnega antagonizma, ki je bil izražen samo še kot
notranje protislovje (nezadostna vednost v luči dovrševanja). Vednost ni
bila več strukturno ločena od ljudstva, distanca se je ponotranjila, s tem
pa se je redefinirala tudi osnovna paradigma izobraževanja. Slehernik ni
samo potencialno zmožen biti izobraževalec, ampak se v tem udejstvu-
je že z golim delovanjem. Česarkoli se posameznik loti, bo tudi zmožen
opravljati, potrebni sta le prava naravnanost in svobodna volja. Znotraj
tega okvira je bil vsak posameznik, ki je to miselnost odklanjal, označen
za zaviralca svobodnega napredovanja znanosti, Fichte pa bi jih verjetno
imel za ljudomrzneže (iz te podobe človeškega dovrševanja črpa tudi pe-
dagoška disciplina, kot jo poznamo danes).
V tem vzdušju so postale izključitve in nedostopnost višjega šolstva
za »socialno tuje« otroke kot zastopnike zaviralnih sil splošno razširjen
trend. V tem vzdušju so bile tudi sprejete smernice, po katerih je osred
