Page 232 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 232
Drugo pedagoškega diskurza
ciologije ter sovjetskega upravljanja in ekonomije (historični materiali-
zem, kapitalizem in proletarska revolucija). Čeprav namenjen širjenju
konceptualnih temeljev komunizma, se je marksistični kurikulum kma-
lu sprevrgel v boj za vodenje sovjetske države. Eden izmed prvih znakov
takšnega razkola v partiji je bil pojav seminarjev iz leninizma, znan kot
»socialni minimum«, s katerimi je Stalin odgovoril na vedno močnejšo
vlogo intelektualnega bistva trockizma. Druga plat širjenja komunistič-
nih ideoloških temeljev in posledične nekompatibilnosti z buržoaznimi
pa se je materializirala v izgonu naključno izbranih liberalnih intelektu-
alcev – to je bila svarilna gesta, ki je bila kljub vsemu samo začasna, saj
so se nekateri že kmalu za tem vrnili v domovino.12 Kljub nepredvidljivi
politični situaciji so se intelektualci znašli tudi v najvišjih sovjetskih kro-
gih, na položaju, ki ga niso bili deležni niti v starem režimu (zlasti znane
so diskusije med Buharinom in Pavlovom o družbi in politiki).
***
Te razmere so proizvedle znano javno debato o usodi intelektualcev,
v kateri se je Sakulin postavil v bran intelektualni in kreativni svobodi
ter proti Buharinovi poziciji vztrajal pri tem, da se morajo intelektualci
upreti skušnjavi takojšnjega »teka za zmagovalno kočijo«. Istočasno je
slednji še z večjo vnemo zatrjeval upravičenost vpeljevanja komunistič-
ne ideologije med »kadre intelektualcev« oziroma, da je treba potrditi
njihovo primernost na enak način kot produkte v tovarni. V končni in-
stanci bi bil to najbolj primeren približek idealu dovrševanja: že vnaprej
zagotovljena funkcionalnost proizvoda, ki na svoji poti potrebuje samo
še kontrolo kakovosti in odobritveni pečat.
Točka, kjer je prišlo do neposrednega stika med intelektualci in
oblastjo, je bila politika. Čeprav so bili za vladajočo strukturo intelektu-
alci le sredstvo za doseg komunističnega ideala, so intelektualci vzeli to
nalogo zares. Svoje poslanstvo in stališča so celo vpeli in prilagodili sov-
jetski retoriki in nacionalnemu interesu, vendar s tem obenem nakazali
klice prihajajočih oteženih odnosov med obema stranema – prve očitke
o vstopu sovražnih vrednot v organe vladanja so namreč proizvedli sami.
Ti se jasno pokažejo v primeru tedaj popularne Enchmenove teorije o
fiziologiji refleksov,13 ki se je zoperstavila »vsem oblikam abstraktnega
12 Že v času samih izgonov je imel Viktor Šklovskij celo dovoljenje objaviti revijo s spiskom vseh izgi-
nulih učenjakov v post-revolucionarnem obdobju. Kmalu za omenjenimi dogodki je nastal tudi av-
tonomni sindikat znanstvenih delavcev ter komisija za izboljšanje življenja učenjakov.
13 Emmanuel Enchmen je bil zaposlen v Pavlovem laboratoriju, ki se je ukvarjal z refleksivno pogoje-
nostjo. Šlo je za novo biološko vedo, ki je temeljila na radikalni materialistični tezi, po kateri je vsa bi-
ološka kavzalnost produkt fizioloških refleksov. Skupaj z Mininom, ki je ostro zavračal vsakršno ab-
ciologije ter sovjetskega upravljanja in ekonomije (historični materiali-
zem, kapitalizem in proletarska revolucija). Čeprav namenjen širjenju
konceptualnih temeljev komunizma, se je marksistični kurikulum kma-
lu sprevrgel v boj za vodenje sovjetske države. Eden izmed prvih znakov
takšnega razkola v partiji je bil pojav seminarjev iz leninizma, znan kot
»socialni minimum«, s katerimi je Stalin odgovoril na vedno močnejšo
vlogo intelektualnega bistva trockizma. Druga plat širjenja komunistič-
nih ideoloških temeljev in posledične nekompatibilnosti z buržoaznimi
pa se je materializirala v izgonu naključno izbranih liberalnih intelektu-
alcev – to je bila svarilna gesta, ki je bila kljub vsemu samo začasna, saj
so se nekateri že kmalu za tem vrnili v domovino.12 Kljub nepredvidljivi
politični situaciji so se intelektualci znašli tudi v najvišjih sovjetskih kro-
gih, na položaju, ki ga niso bili deležni niti v starem režimu (zlasti znane
so diskusije med Buharinom in Pavlovom o družbi in politiki).
***
Te razmere so proizvedle znano javno debato o usodi intelektualcev,
v kateri se je Sakulin postavil v bran intelektualni in kreativni svobodi
ter proti Buharinovi poziciji vztrajal pri tem, da se morajo intelektualci
upreti skušnjavi takojšnjega »teka za zmagovalno kočijo«. Istočasno je
slednji še z večjo vnemo zatrjeval upravičenost vpeljevanja komunistič-
ne ideologije med »kadre intelektualcev« oziroma, da je treba potrditi
njihovo primernost na enak način kot produkte v tovarni. V končni in-
stanci bi bil to najbolj primeren približek idealu dovrševanja: že vnaprej
zagotovljena funkcionalnost proizvoda, ki na svoji poti potrebuje samo
še kontrolo kakovosti in odobritveni pečat.
Točka, kjer je prišlo do neposrednega stika med intelektualci in
oblastjo, je bila politika. Čeprav so bili za vladajočo strukturo intelektu-
alci le sredstvo za doseg komunističnega ideala, so intelektualci vzeli to
nalogo zares. Svoje poslanstvo in stališča so celo vpeli in prilagodili sov-
jetski retoriki in nacionalnemu interesu, vendar s tem obenem nakazali
klice prihajajočih oteženih odnosov med obema stranema – prve očitke
o vstopu sovražnih vrednot v organe vladanja so namreč proizvedli sami.
Ti se jasno pokažejo v primeru tedaj popularne Enchmenove teorije o
fiziologiji refleksov,13 ki se je zoperstavila »vsem oblikam abstraktnega
12 Že v času samih izgonov je imel Viktor Šklovskij celo dovoljenje objaviti revijo s spiskom vseh izgi-
nulih učenjakov v post-revolucionarnem obdobju. Kmalu za omenjenimi dogodki je nastal tudi av-
tonomni sindikat znanstvenih delavcev ter komisija za izboljšanje življenja učenjakov.
13 Emmanuel Enchmen je bil zaposlen v Pavlovem laboratoriju, ki se je ukvarjal z refleksivno pogoje-
nostjo. Šlo je za novo biološko vedo, ki je temeljila na radikalni materialistični tezi, po kateri je vsa bi-
ološka kavzalnost produkt fizioloških refleksov. Skupaj z Mininom, ki je ostro zavračal vsakršno ab-
