Page 237 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 237
ura pisanja, ura računanja in ura ovac
– kaj pomeni biti intelektualec? 237
pride do očitne manifestacije intelektualčevega notranjega protislovja,
ki ni značilen zgolj za Fichtejev nazor, temveč deluje kot notranji ustroj
intelektualnosti kot take. Izhajajoč iz predpostavke, da človeško bistvo
sestoji iz naravnanosti k umsko navdahnjenemu posredovanju in spreje-
manju, ali drugače povedano, da smo kot človeška vrsta zavezani »gonu
k temu, da bi vsakega drugega napravili za čim bolj enakega Nam samim,
našemu boljšemu jaz, vendar hkrati puščamo biti oblikovan s tiste stra-
ni, s katere je drugi odlično izoblikovan in mi odlično neizoblikovani«
(Fichte, 1984: 157), – ta naravnanost ne potrebuje (svobodne) volje, saj
ne gre za stvar individualno posvečenih izbrancev, temveč za projekt do-
vrševanja celotnega občestva. Kljub temu, da je Fichte že sam opazil, da
bi v primeru, »če bi vsi svoj čas posvečali intelektualnemu raziskovanju,
tudi sami intelektualci prenehali biti intelektualci« (Fichte, 1984: 171),
iz tega ni izpeljal logičnih konsekvenc. Ker je intelektualec stvarjen samo
skozi nravno omiko, se z istim zamahom naredi za odvečnega. Z reali-
zacijo svojih idejnih premis rektroaktivno ustvari pogoje lastnega izbri-
sa. Iz tega izhaja tudi sklep, da je mesto intelektualca vsekakor v družbi,
vendar ne zgolj kot njen najbolj dovršen člen, temveč tudi kot odvečni,
nemožni element. Ta težnja je eksplicitno razvidna na primeru vzgajanja
sovjetske inteligence.
***
Govor o neprecenljivi vlogi proletarskih komunističnih intelektual-
cev, ki so se morali izkazati z višjo izobrazbo in/ali partijskim članstvom,
ni bilo zgolj leporečenje, saj so njihova dejanja nepričakovano zaznamo-
vala usodo Sovjetske zveze in pri tem pokazala tudi na notranjo logi-
ko intelektualca kot takega. Intelektualci ne stojijo »malo naprej in ob
strani«, kamor jih je ob neki priliki umestil Foucault,18 temveč so ume-
ščeni med vednost in oblast, med pozicijo znanja in vpliva, kot odgovor
na njun razcep. Na tej točki pride do izraza vsa tragičnost intelektualče-
ve drže. Ker se ponudi kot odgovor, se v istem zamahu naredi odvečne-
ga, saj zaceli družbeno teksturo in napove dobo strokovnjakov. Zato nas
ne sme presenečati, da so po Stalinovem nepristranskem mnenju pred-
stavljali neuporabno funkcijo19 in obenem pridobili politične in profesi-
onalne sovražnike. Kako torej naprej v razmerah, ki zahtevajo z enciklo-
pedičnim znanjem izobraženo občestvo, ki ni vezano na nič drugega kot
svojo vednost? Če smatramo vednost kot objektiven sklop pridobljenih
18 Cf. Intellectuals and Power (Deleuze, 2004: 207).
19 Poleg svoje neuporabnosti so bili zelo pogosto obtoženi tudi spletkarjenja, radikalizacije in neupra-
vičenega kritiziranja, zlasti znotraj izobraževalnih institucij.
– kaj pomeni biti intelektualec? 237
pride do očitne manifestacije intelektualčevega notranjega protislovja,
ki ni značilen zgolj za Fichtejev nazor, temveč deluje kot notranji ustroj
intelektualnosti kot take. Izhajajoč iz predpostavke, da človeško bistvo
sestoji iz naravnanosti k umsko navdahnjenemu posredovanju in spreje-
manju, ali drugače povedano, da smo kot človeška vrsta zavezani »gonu
k temu, da bi vsakega drugega napravili za čim bolj enakega Nam samim,
našemu boljšemu jaz, vendar hkrati puščamo biti oblikovan s tiste stra-
ni, s katere je drugi odlično izoblikovan in mi odlično neizoblikovani«
(Fichte, 1984: 157), – ta naravnanost ne potrebuje (svobodne) volje, saj
ne gre za stvar individualno posvečenih izbrancev, temveč za projekt do-
vrševanja celotnega občestva. Kljub temu, da je Fichte že sam opazil, da
bi v primeru, »če bi vsi svoj čas posvečali intelektualnemu raziskovanju,
tudi sami intelektualci prenehali biti intelektualci« (Fichte, 1984: 171),
iz tega ni izpeljal logičnih konsekvenc. Ker je intelektualec stvarjen samo
skozi nravno omiko, se z istim zamahom naredi za odvečnega. Z reali-
zacijo svojih idejnih premis rektroaktivno ustvari pogoje lastnega izbri-
sa. Iz tega izhaja tudi sklep, da je mesto intelektualca vsekakor v družbi,
vendar ne zgolj kot njen najbolj dovršen člen, temveč tudi kot odvečni,
nemožni element. Ta težnja je eksplicitno razvidna na primeru vzgajanja
sovjetske inteligence.
***
Govor o neprecenljivi vlogi proletarskih komunističnih intelektual-
cev, ki so se morali izkazati z višjo izobrazbo in/ali partijskim članstvom,
ni bilo zgolj leporečenje, saj so njihova dejanja nepričakovano zaznamo-
vala usodo Sovjetske zveze in pri tem pokazala tudi na notranjo logi-
ko intelektualca kot takega. Intelektualci ne stojijo »malo naprej in ob
strani«, kamor jih je ob neki priliki umestil Foucault,18 temveč so ume-
ščeni med vednost in oblast, med pozicijo znanja in vpliva, kot odgovor
na njun razcep. Na tej točki pride do izraza vsa tragičnost intelektualče-
ve drže. Ker se ponudi kot odgovor, se v istem zamahu naredi odvečne-
ga, saj zaceli družbeno teksturo in napove dobo strokovnjakov. Zato nas
ne sme presenečati, da so po Stalinovem nepristranskem mnenju pred-
stavljali neuporabno funkcijo19 in obenem pridobili politične in profesi-
onalne sovražnike. Kako torej naprej v razmerah, ki zahtevajo z enciklo-
pedičnim znanjem izobraženo občestvo, ki ni vezano na nič drugega kot
svojo vednost? Če smatramo vednost kot objektiven sklop pridobljenih
18 Cf. Intellectuals and Power (Deleuze, 2004: 207).
19 Poleg svoje neuporabnosti so bili zelo pogosto obtoženi tudi spletkarjenja, radikalizacije in neupra-
vičenega kritiziranja, zlasti znotraj izobraževalnih institucij.
