Page 235 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 235
ura pisanja, ura računanja in ura ovac
– kaj pomeni biti intelektualec? 235
nje načelo urjenja delavcev lahko samo splošno proletarsko izobraževa-
nje, kar je vodilo h krepitvi Lunačarskijeve iniciative sprejemanja večjega
števila delavcev ter k oblikovanju kampanje obiskovanja tovarn, kjer so
vodili razprave o nadaljnjih političnih odločitvah. S pomočjo volonter-
stva so se zavezali tudi boju proti nepismenosti – akcijo so vodili »likvi-
datorji nepismenosti«, šole za odpravo nepismenosti pa so poimenovali
»likvidacijska mesta« (nekakšna napoved Stalinove politike »likvida-
cije kulakov kot razreda«). V splošnem je bil prehod označen kot trans-
formacija »posameznikov birokratske institucije«16 v »militantno ose-
bje kulturne revolucije«, pri čemer slednji niso oznanjali odklona od pr-
vega, temveč njegovo dovršitev.
Zaradi zahteve po brezpogojni zamenjavi strokovnega občestva je
bilo treba hitropotezno vpeljati proletarske namestnike, ki bi s svojim
razrednim instinktom in praktičnostjo nadomestili manko teoretskega
ozadja. Za tovrstno politiko je bilo poleg ukrepov na ravni izobraževanja
potrebno uvesti še postopke verifikacije socialnega in ideološkega ozad-
ja, čemur pa se je mnogo študentov ognilo s preprostimi triki, kot je pre-
pis na drugo izobraževalno institucijo. Četudi zaradi zahtevanih menjav
ni bil primeren čas za zaostanke v formiranju strokovnjakov, je bila na-
mesto prilagoditve izobraževalnih procesov prioriteta vseeno dana reor-
ganizaciji administrativnih teles, kar je vodilo v razmah neverjetno ra-
znovrstnih birokratskih postopkov in mehanizmov. Predvidljivo je bil
rezultat paradoksen, saj so učne metode še vedno ostale progresivno nav-
dahnjene, z neposrednim stikom učencev s proizvodnim procesom, ko-
lektivnim izpraševanjem znanja, spremenljivim in prilagodljivim učnim
načrtom, nestalnim urnikom in podobnimi inovacijami, medtem ko je
ekonomsko-družbena nujnost zahtevala strogo sistematizacijo in učin-
kovite posameznike. Tako zastavljena institucionalna menjava je poleg
organizacijskih težav obenem ustvarila poklicni vakuum, zaradi katere-
ga je bila posamezniku dana možnost pridobiti želeno poklicno izobraz-
bo. Posledice so bile pričakovane, saj je »vsakdo lahko postal profesor«
(Fitzpatrick, 1979: 195) in s tem tudi deležnik v javnem življenju. Takšen
drastičen pristop je imel predviden učinek, saj je dejansko povečal števi-
lo inženirjev ter se izognil sodobni gospodarski dilemi, kjer pravniki in
družboslovci po številu precej prekašajo ostale znanosti. S tovrstnim pri-
stopom bi se hitro poistovetili tudi sodobni znalci prihodnosti poklicne
kariere in njene vpetosti v izobraževalni sistem.
16 Očitki birokratizacije (apparatchiki) so bili redno uporabljeni pri medinstitucionalnem obračunava-
nju, na primer Komsomola s sindikati.
– kaj pomeni biti intelektualec? 235
nje načelo urjenja delavcev lahko samo splošno proletarsko izobraževa-
nje, kar je vodilo h krepitvi Lunačarskijeve iniciative sprejemanja večjega
števila delavcev ter k oblikovanju kampanje obiskovanja tovarn, kjer so
vodili razprave o nadaljnjih političnih odločitvah. S pomočjo volonter-
stva so se zavezali tudi boju proti nepismenosti – akcijo so vodili »likvi-
datorji nepismenosti«, šole za odpravo nepismenosti pa so poimenovali
»likvidacijska mesta« (nekakšna napoved Stalinove politike »likvida-
cije kulakov kot razreda«). V splošnem je bil prehod označen kot trans-
formacija »posameznikov birokratske institucije«16 v »militantno ose-
bje kulturne revolucije«, pri čemer slednji niso oznanjali odklona od pr-
vega, temveč njegovo dovršitev.
Zaradi zahteve po brezpogojni zamenjavi strokovnega občestva je
bilo treba hitropotezno vpeljati proletarske namestnike, ki bi s svojim
razrednim instinktom in praktičnostjo nadomestili manko teoretskega
ozadja. Za tovrstno politiko je bilo poleg ukrepov na ravni izobraževanja
potrebno uvesti še postopke verifikacije socialnega in ideološkega ozad-
ja, čemur pa se je mnogo študentov ognilo s preprostimi triki, kot je pre-
pis na drugo izobraževalno institucijo. Četudi zaradi zahtevanih menjav
ni bil primeren čas za zaostanke v formiranju strokovnjakov, je bila na-
mesto prilagoditve izobraževalnih procesov prioriteta vseeno dana reor-
ganizaciji administrativnih teles, kar je vodilo v razmah neverjetno ra-
znovrstnih birokratskih postopkov in mehanizmov. Predvidljivo je bil
rezultat paradoksen, saj so učne metode še vedno ostale progresivno nav-
dahnjene, z neposrednim stikom učencev s proizvodnim procesom, ko-
lektivnim izpraševanjem znanja, spremenljivim in prilagodljivim učnim
načrtom, nestalnim urnikom in podobnimi inovacijami, medtem ko je
ekonomsko-družbena nujnost zahtevala strogo sistematizacijo in učin-
kovite posameznike. Tako zastavljena institucionalna menjava je poleg
organizacijskih težav obenem ustvarila poklicni vakuum, zaradi katere-
ga je bila posamezniku dana možnost pridobiti želeno poklicno izobraz-
bo. Posledice so bile pričakovane, saj je »vsakdo lahko postal profesor«
(Fitzpatrick, 1979: 195) in s tem tudi deležnik v javnem življenju. Takšen
drastičen pristop je imel predviden učinek, saj je dejansko povečal števi-
lo inženirjev ter se izognil sodobni gospodarski dilemi, kjer pravniki in
družboslovci po številu precej prekašajo ostale znanosti. S tovrstnim pri-
stopom bi se hitro poistovetili tudi sodobni znalci prihodnosti poklicne
kariere in njene vpetosti v izobraževalni sistem.
16 Očitki birokratizacije (apparatchiki) so bili redno uporabljeni pri medinstitucionalnem obračunava-
nju, na primer Komsomola s sindikati.
