Page 230 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 230
Drugo pedagoškega diskurza
vost učiteljev, ki so v nekaterih primerih dilemo zaobšli tako, da so eno-
stavno oblikovali predmet imenovan Kompleksnost – Lunačarskij je ob
tem pripomnil: »uro pisanja, uro računanja in uro ovac« (Fitzpatrick,
1979: 21).
Modifikacije izobraževalnega sistema so se zrcalile tudi v struktur-
nem razmerju javnega in zasebnega. Posameznik je bil po uradni dol-
žnosti do zgodovinskega duha primoran delovati pred in za celotno ob-
čestvo. Nova formulacija družbenosti se je tako glasila: »osnovni za-
kon komunističnega življenja se vrti okoli neločljivosti zasebnega življe-
nja od kolektivnega.« (Kollontaj v David-Fox, 1997: 103) V tem pogle-
du se proletarski projekt znova ujame s Fichtejevim. V svoji dosledni iz-
peljavi človeškega namena Fichte spotoma reformulira Kantovo distink-
cijo med javnim in zasebnim, ko pravi, da slehernik »dela tisto, kar dela
že zaradi splošnega poklica kot človek« (Fichte, 1984: 174), ki se udej-
stvuje za javni smoter. Od umnih predlogov se tako ne zahteva verifika-
cije s strani javnosti, ki naj bi jim podelila zakonsko univerzalnost, am-
pak so vsa mnenja že obče aplikabilna. Posledično so bili intelektualci v
razmerah kulturne revolucije obsojeni na paradoksno mesto človeka, ki
je prečloveški. Praktične posledice te nastrojenosti so občutili zlasti uči-
telji. Ker so bili sinonim za intelektualce in buržuje, so bili po asociaciji
označeni za razredne sovražnike, kar je posledično pomenilo nižje plače
in razne oblike nadlegovanja. Nikjer niso bili zaželeni. Čeprav so jih ko-
munisti obravnavali kot družbene sovražnike, so bili tudi za podeželsko
prebivalstvo »kulturni vojščaki«. Od tod izhaja podoba Žida kot inte-
lektualca oziroma intelekta, ki mu manjkajo korenine.10 Vseeno so na-
šli skupni jezik s prebivalstvom v nasprotovanju »progresivni« komple-
ksni metodi. Edini vidni učinek uvajanja kompleksnosti je bil torej mo-
čan kompleks proti kompleksni metodi.11
10 Intelektualci v tem smislu dobesedno delujejo kot neznano seme ali material. Na tej premisi temelji
tudi vic o predavanju v kolhozu. Eden izmed kolhoznikov se skrije in po predavanju povpraša
tovariša po vsebini. »O dveh Židih, Heglu in Feuerbachu« »Dobro, in …?« »Torej, pri enem so našli
seme, pri drugem pa material. Verjetno ju bodo postavili pred sodišče.« Čeprav sta imela v mislih
plod in surovino, je bilo njuno sklepanje primerno spekulativno, kajti Heglovo seme, ki je botrovalo
konceptualizaciji sil sprememb v zgodovini, ter Feuerbachova materialistična kritika sta bili tedaj že
stališči, vredni obravnave pred pristojnimi organi.
11 Hitro se je razširila podoba Narkomprosa kot ležišča »fantazerjev in teoretikov«, očitek, ki je sku-
paj s pritiski javnosti neizbežno vodil k sestavi prvega obveznega učnega načrta s pripadajočim ča-
sovnim okvirjem in prednostno obravnavo naravoslovnih znanosti. Skupaj z vpeljavo akademskih
načel se je porajalo tudi vprašanje vpeljave komunistične ideologije v študijske in šolske programe.
Rešitev je bila brezkompromisna, vendar kratkotrajna. Že v prvih letih osnovnošolskega izobraževa-
nja je bilo treba predelati natančno podobo sovjetske ekonomije in političnih institucij. Sistematič-
no so bile podane primerjave od mesta do mesta, posamezni časovni preseki, zgodovinska pogoje-
nost in politična teorija, pri čemer niso bila predvidena nobena vprašanja ali diskusija o posameznih
vost učiteljev, ki so v nekaterih primerih dilemo zaobšli tako, da so eno-
stavno oblikovali predmet imenovan Kompleksnost – Lunačarskij je ob
tem pripomnil: »uro pisanja, uro računanja in uro ovac« (Fitzpatrick,
1979: 21).
Modifikacije izobraževalnega sistema so se zrcalile tudi v struktur-
nem razmerju javnega in zasebnega. Posameznik je bil po uradni dol-
žnosti do zgodovinskega duha primoran delovati pred in za celotno ob-
čestvo. Nova formulacija družbenosti se je tako glasila: »osnovni za-
kon komunističnega življenja se vrti okoli neločljivosti zasebnega življe-
nja od kolektivnega.« (Kollontaj v David-Fox, 1997: 103) V tem pogle-
du se proletarski projekt znova ujame s Fichtejevim. V svoji dosledni iz-
peljavi človeškega namena Fichte spotoma reformulira Kantovo distink-
cijo med javnim in zasebnim, ko pravi, da slehernik »dela tisto, kar dela
že zaradi splošnega poklica kot človek« (Fichte, 1984: 174), ki se udej-
stvuje za javni smoter. Od umnih predlogov se tako ne zahteva verifika-
cije s strani javnosti, ki naj bi jim podelila zakonsko univerzalnost, am-
pak so vsa mnenja že obče aplikabilna. Posledično so bili intelektualci v
razmerah kulturne revolucije obsojeni na paradoksno mesto človeka, ki
je prečloveški. Praktične posledice te nastrojenosti so občutili zlasti uči-
telji. Ker so bili sinonim za intelektualce in buržuje, so bili po asociaciji
označeni za razredne sovražnike, kar je posledično pomenilo nižje plače
in razne oblike nadlegovanja. Nikjer niso bili zaželeni. Čeprav so jih ko-
munisti obravnavali kot družbene sovražnike, so bili tudi za podeželsko
prebivalstvo »kulturni vojščaki«. Od tod izhaja podoba Žida kot inte-
lektualca oziroma intelekta, ki mu manjkajo korenine.10 Vseeno so na-
šli skupni jezik s prebivalstvom v nasprotovanju »progresivni« komple-
ksni metodi. Edini vidni učinek uvajanja kompleksnosti je bil torej mo-
čan kompleks proti kompleksni metodi.11
10 Intelektualci v tem smislu dobesedno delujejo kot neznano seme ali material. Na tej premisi temelji
tudi vic o predavanju v kolhozu. Eden izmed kolhoznikov se skrije in po predavanju povpraša
tovariša po vsebini. »O dveh Židih, Heglu in Feuerbachu« »Dobro, in …?« »Torej, pri enem so našli
seme, pri drugem pa material. Verjetno ju bodo postavili pred sodišče.« Čeprav sta imela v mislih
plod in surovino, je bilo njuno sklepanje primerno spekulativno, kajti Heglovo seme, ki je botrovalo
konceptualizaciji sil sprememb v zgodovini, ter Feuerbachova materialistična kritika sta bili tedaj že
stališči, vredni obravnave pred pristojnimi organi.
11 Hitro se je razširila podoba Narkomprosa kot ležišča »fantazerjev in teoretikov«, očitek, ki je sku-
paj s pritiski javnosti neizbežno vodil k sestavi prvega obveznega učnega načrta s pripadajočim ča-
sovnim okvirjem in prednostno obravnavo naravoslovnih znanosti. Skupaj z vpeljavo akademskih
načel se je porajalo tudi vprašanje vpeljave komunistične ideologije v študijske in šolske programe.
Rešitev je bila brezkompromisna, vendar kratkotrajna. Že v prvih letih osnovnošolskega izobraževa-
nja je bilo treba predelati natančno podobo sovjetske ekonomije in političnih institucij. Sistematič-
no so bile podane primerjave od mesta do mesta, posamezni časovni preseki, zgodovinska pogoje-
nost in politična teorija, pri čemer niso bila predvidena nobena vprašanja ali diskusija o posameznih
