Page 228 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 228
Drugo pedagoškega diskurza
in modrost še vedno rezultat neodvisnega človeškega dela in truda, se je
bilo kot svobodno bitje v občestvo mogoče vpisati le z dajanjem, vpliva-
njem in dovzetnostjo za prejemanje. V tovrstnem prizadevanju po ve-
dnosti odmeva znanstveni aksiom »prizadevaj si vedeti, prizadevaj si ve-
deti vedno več, pojdi naprej, nadaljuj«, značilen za mehanicistično logi-
ko, ki jo Lacan naznači s pojmom »aštudirati, kjer mora študent, tako
kot je nujno za vsakega delavca, nekaj proizvesti« (Lacan, 2008: 119; po-
udarek dodan). V zameno za izobraževanje vrne svetovnemu duhu tisto,
kar je storil zanj, ko svojo lastno omiko, ki ni nikdar zaključena, niti po
smrti, uporablja v korist vseh individuov.
***
Tej miselnosti je bilo treba prilagoditi ves spekter znanosti, tako na-
ravoslovnih kot družboslovnih. Medtem ko je bil s pomočjo prvih nav-
dihnjen gospodarski napredek, so druge služile oblikovanju bodočih ko-
munističnih intelektualcev imenovanih smena,9 ki naj bi utelešali priho-
pularizacijo študija otrok ali pedologijo, interdisciplinarno vedo, ki je mejila na pedagogiko, soci-
ologijo in psihologijo. Obravnavana je bila kot samostojna veja medicinskih raziskav, ki so bile za
razliko od pavlovske psihologije refleksov osredotočene na kompleksno refleksno delovanje posa-
meznika v socialnem okolju. V ospredju je bil študij zmožnosti, vedenja in ideologije, področij, ki
so tvorila osrednje živčevje družbene stvarnosti. Z opazovanjem revolucionarnih sprememb v oko-
lju so zato pričakovali tudi stvarjenje novega, revolucionarnega človeka – veliki preobrat v zgodovi-
ni človeštva. Kljub perspektivnosti pa tudi zagovorniki niso bili prepričani v uspeh, saj so znanstve-
ni napredki v genetiki obljubljali možnost bolj dovršene oziroma brezpogojne transformacije. Obe
disciplini, »environmentalistična« in »dednostna«, sta imeli skupno pozitivno perspektivo za pri-
hodnje generacije – verjeli so v radikalno spremembo (družbenih) razmer ali revolucije, ki bo vzpo-
stavila drugačne vedenjske vzorce. Predpogoj je torej nestanovitno človeško bistvo. Nazor, da so ra-
sne in nacionalne svojskosti nespremenljive, bi potemtakem pomenil, da je celotno delo zgrajeno na
»peščenem hribu«, kot je rad opominjal Buharin. Kljub vnemi za družbene in vedenjske spremem-
be se je ideja novega sovjetskega človeka ali človeškega napredka v splošnem ustavila pred pragom
človeškega inženirstva oziroma behavioristične pogojenosti. Eden izmed razlogov je bil v splošnem
pogledu na vlogo edukatorjev, ki niso poklicani za interveniranje v družbeno okolje, temveč se mo-
rajo zavezati golemu opazovanju sprememb, ki jih proizvaja okolje samo. Razmere so tako lahko na-
klonjene ali nenaklonjene sovjetskemu duhu. Za razvoj mladine zato niso bile ključnega pomena
izobraževalne institucije, temveč Komsomol, pionirji in druge mladinske organizacije, v katerih po-
litično participira. V končnem koraku naj bi »šola odmrla« (izpeljanka Marxove paradigme o od-
miranju države) in revolucionarno preoblikovanje komunistične družbe bi kulminiralo v neposre-
dnem prehodu mladine na delovno mesto. Ker napredek ni bil razviden, je postal odvečen celoten
sistem, ali kot se je slikovito izrazil Lunačarskij, »je Šulgin pričel plesati irokeški ples, kjer nihče ne
ve, kateri skalp si želi, zato se vsi nehote držijo za glavo« (Fitzpatrick, 1979: 143). Po razcvetu konec
dvajsetih let je pedologija padla v nemilost centralnega komiteja ter bila leta 1936 s posebno odredbo
prepovedana. Razlog: perverzno delovanje.
9 Naziv smena je označeval spremembo in izmeno – ne le skupine delavcev z drugimi delavci, temveč
zamenjavo celotnega sistema. Najbližja sorodna oznaka bi bila »učenjak« (nem. Gelehrte), nekdo, ki
razpolaga z nemajhnim znanjem o določeni stroki ter deluje v javnosti za javnost. Čeprav je v širšem
pomenu pojem intelektualca tedaj označeval izobražene strokovnjake, ki so izhajali iz delavskega ra-
zreda in so pripadali komunistični partiji (posledica socialne diskriminacije pri rekrutaciji posamez
in modrost še vedno rezultat neodvisnega človeškega dela in truda, se je
bilo kot svobodno bitje v občestvo mogoče vpisati le z dajanjem, vpliva-
njem in dovzetnostjo za prejemanje. V tovrstnem prizadevanju po ve-
dnosti odmeva znanstveni aksiom »prizadevaj si vedeti, prizadevaj si ve-
deti vedno več, pojdi naprej, nadaljuj«, značilen za mehanicistično logi-
ko, ki jo Lacan naznači s pojmom »aštudirati, kjer mora študent, tako
kot je nujno za vsakega delavca, nekaj proizvesti« (Lacan, 2008: 119; po-
udarek dodan). V zameno za izobraževanje vrne svetovnemu duhu tisto,
kar je storil zanj, ko svojo lastno omiko, ki ni nikdar zaključena, niti po
smrti, uporablja v korist vseh individuov.
***
Tej miselnosti je bilo treba prilagoditi ves spekter znanosti, tako na-
ravoslovnih kot družboslovnih. Medtem ko je bil s pomočjo prvih nav-
dihnjen gospodarski napredek, so druge služile oblikovanju bodočih ko-
munističnih intelektualcev imenovanih smena,9 ki naj bi utelešali priho-
pularizacijo študija otrok ali pedologijo, interdisciplinarno vedo, ki je mejila na pedagogiko, soci-
ologijo in psihologijo. Obravnavana je bila kot samostojna veja medicinskih raziskav, ki so bile za
razliko od pavlovske psihologije refleksov osredotočene na kompleksno refleksno delovanje posa-
meznika v socialnem okolju. V ospredju je bil študij zmožnosti, vedenja in ideologije, področij, ki
so tvorila osrednje živčevje družbene stvarnosti. Z opazovanjem revolucionarnih sprememb v oko-
lju so zato pričakovali tudi stvarjenje novega, revolucionarnega človeka – veliki preobrat v zgodovi-
ni človeštva. Kljub perspektivnosti pa tudi zagovorniki niso bili prepričani v uspeh, saj so znanstve-
ni napredki v genetiki obljubljali možnost bolj dovršene oziroma brezpogojne transformacije. Obe
disciplini, »environmentalistična« in »dednostna«, sta imeli skupno pozitivno perspektivo za pri-
hodnje generacije – verjeli so v radikalno spremembo (družbenih) razmer ali revolucije, ki bo vzpo-
stavila drugačne vedenjske vzorce. Predpogoj je torej nestanovitno človeško bistvo. Nazor, da so ra-
sne in nacionalne svojskosti nespremenljive, bi potemtakem pomenil, da je celotno delo zgrajeno na
»peščenem hribu«, kot je rad opominjal Buharin. Kljub vnemi za družbene in vedenjske spremem-
be se je ideja novega sovjetskega človeka ali človeškega napredka v splošnem ustavila pred pragom
človeškega inženirstva oziroma behavioristične pogojenosti. Eden izmed razlogov je bil v splošnem
pogledu na vlogo edukatorjev, ki niso poklicani za interveniranje v družbeno okolje, temveč se mo-
rajo zavezati golemu opazovanju sprememb, ki jih proizvaja okolje samo. Razmere so tako lahko na-
klonjene ali nenaklonjene sovjetskemu duhu. Za razvoj mladine zato niso bile ključnega pomena
izobraževalne institucije, temveč Komsomol, pionirji in druge mladinske organizacije, v katerih po-
litično participira. V končnem koraku naj bi »šola odmrla« (izpeljanka Marxove paradigme o od-
miranju države) in revolucionarno preoblikovanje komunistične družbe bi kulminiralo v neposre-
dnem prehodu mladine na delovno mesto. Ker napredek ni bil razviden, je postal odvečen celoten
sistem, ali kot se je slikovito izrazil Lunačarskij, »je Šulgin pričel plesati irokeški ples, kjer nihče ne
ve, kateri skalp si želi, zato se vsi nehote držijo za glavo« (Fitzpatrick, 1979: 143). Po razcvetu konec
dvajsetih let je pedologija padla v nemilost centralnega komiteja ter bila leta 1936 s posebno odredbo
prepovedana. Razlog: perverzno delovanje.
9 Naziv smena je označeval spremembo in izmeno – ne le skupine delavcev z drugimi delavci, temveč
zamenjavo celotnega sistema. Najbližja sorodna oznaka bi bila »učenjak« (nem. Gelehrte), nekdo, ki
razpolaga z nemajhnim znanjem o določeni stroki ter deluje v javnosti za javnost. Čeprav je v širšem
pomenu pojem intelektualca tedaj označeval izobražene strokovnjake, ki so izhajali iz delavskega ra-
zreda in so pripadali komunistični partiji (posledica socialne diskriminacije pri rekrutaciji posamez
