Page 227 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 227
ura pisanja, ura računanja in ura ovac
– kaj pomeni biti intelektualec? 227
namreč proti svoji naravi, zaradi česar mora to tendenco opustiti. V izo-
gib temu potrebuje človek določene koordinate delovanja: sam si postavi
poslednji namen v absolutni dovršenosti, kjer bi bili vsi členi družbe po-
polnoma enotni in enoglasni, česar pa ne smemo enačiti s ciljem človeške
vrste – ta poteza obarva Fichtejevo teorijo družbe marksistično, saj im-
plicitno temelji na predpostavki, da je moč skozi nujni, celo biološko po-
gojeni zakon dovrševanja poiskati mesto svobode.
S to poanto v mislih se vrnimo k našemu primeru. Za izpolnitev za-
stavljene naloge je sovjetska oblast ustanovila VUZ (višje izobraževalne
institucije) in VTUZ (višje tehnične izobraževalne institucije). Vpelja-
va strukturnih sprememb nikakor ni bila vnaprej predvidena, saj so bile
določene rešitve zaradi pomanjkanja uveljavljenih praks in zlasti zaradi
neobstoječe teoretske baze večinoma improvizirane. Tisto, v kar so bili
gotovi, je bila potreba po radikalnosti. Tako se je sprva odpravilo aka-
demsko usmerjene gimnazije in vzpostavilo politehnične šolske centre,
kjer so bile v ospredju raznovrstne praktične veščine, ki naj bi proletarca
opremljale z znanjem za vsako objektivno okoliščino. S tem bi bila omo-
gočena posameznikova svoboda odločanja o lastnem poklicu in obenem
odpravljena stroga specializacija, za katero je tedaj veljalo, da predstavlja
predpogoj možnosti vsake kapitalistične delitve dela. V komunizmu bi
bilo to neskladje odpravljeno, saj bi bil vsakdo potencialno zmožen pri-
dobiti praktično mojstrstvo celotnega produkcijskega sistema. Posame-
znik bi bil soočen s pomanjšano različico družbe, tako da bi bil v konč-
ni instanci sposoben poprijeti za vsako delo. V tem je moč prepoznati
obliko »miniaturne skupnosti«, kot jo je imenoval John Dewey. Tako
ne bi prišlo do bojazni, da bi delavec kdaj prišel v situacijo, kjer bi postala
njegova spretnost neuporabna. Gre za proto-različico današnjega vseži-
vljenjskega učenja, ki paradigme učenja ne obdrži samo znotraj šolskega
obdobja, temveč jo razpotegne na celotno življenje in onkraj.
V ozadju vnašanja teh sprememb je bilo vselej vprašanje, komu pri-
lagoditi zaposlitveno mesto, posameznikovim željam ali družbenim po-
trebam. Zaradi progresivno-liberalnega izobraževanja, ki so ga bili de-
ležni tedanji teoretiki, je bila sprva prisotna močna inklinacija k podre-
ditvi družbe posameznikovi realizaciji lastnega potenciala.7 Ker se je v
osnovi za vsakega posameznika pričakovalo, da bo intelektualec, je bilo
potrebno reformirati celoten življenjski ciklus.8 Čeravno sta bili krepost
7 V istem idejnem paketu so sovjetski izobraževalni teoretiki zastopali tudi odpravo domačih nalog,
izpitov in kaznovanja iz šol, torej predispozicije, ki se jih ne bi sramovali niti sodobni pedagoški
strokovnjaki.
8 Kot smo že izpostavili, naj bi se proces razsvetljevanja pričel že v otroštvu. S tem namenom je v is-
tem času, ko je psihoanaliza kot samostojna disciplina pričela svobodneje dihati, Šulgin pričel s po-
– kaj pomeni biti intelektualec? 227
namreč proti svoji naravi, zaradi česar mora to tendenco opustiti. V izo-
gib temu potrebuje človek določene koordinate delovanja: sam si postavi
poslednji namen v absolutni dovršenosti, kjer bi bili vsi členi družbe po-
polnoma enotni in enoglasni, česar pa ne smemo enačiti s ciljem človeške
vrste – ta poteza obarva Fichtejevo teorijo družbe marksistično, saj im-
plicitno temelji na predpostavki, da je moč skozi nujni, celo biološko po-
gojeni zakon dovrševanja poiskati mesto svobode.
S to poanto v mislih se vrnimo k našemu primeru. Za izpolnitev za-
stavljene naloge je sovjetska oblast ustanovila VUZ (višje izobraževalne
institucije) in VTUZ (višje tehnične izobraževalne institucije). Vpelja-
va strukturnih sprememb nikakor ni bila vnaprej predvidena, saj so bile
določene rešitve zaradi pomanjkanja uveljavljenih praks in zlasti zaradi
neobstoječe teoretske baze večinoma improvizirane. Tisto, v kar so bili
gotovi, je bila potreba po radikalnosti. Tako se je sprva odpravilo aka-
demsko usmerjene gimnazije in vzpostavilo politehnične šolske centre,
kjer so bile v ospredju raznovrstne praktične veščine, ki naj bi proletarca
opremljale z znanjem za vsako objektivno okoliščino. S tem bi bila omo-
gočena posameznikova svoboda odločanja o lastnem poklicu in obenem
odpravljena stroga specializacija, za katero je tedaj veljalo, da predstavlja
predpogoj možnosti vsake kapitalistične delitve dela. V komunizmu bi
bilo to neskladje odpravljeno, saj bi bil vsakdo potencialno zmožen pri-
dobiti praktično mojstrstvo celotnega produkcijskega sistema. Posame-
znik bi bil soočen s pomanjšano različico družbe, tako da bi bil v konč-
ni instanci sposoben poprijeti za vsako delo. V tem je moč prepoznati
obliko »miniaturne skupnosti«, kot jo je imenoval John Dewey. Tako
ne bi prišlo do bojazni, da bi delavec kdaj prišel v situacijo, kjer bi postala
njegova spretnost neuporabna. Gre za proto-različico današnjega vseži-
vljenjskega učenja, ki paradigme učenja ne obdrži samo znotraj šolskega
obdobja, temveč jo razpotegne na celotno življenje in onkraj.
V ozadju vnašanja teh sprememb je bilo vselej vprašanje, komu pri-
lagoditi zaposlitveno mesto, posameznikovim željam ali družbenim po-
trebam. Zaradi progresivno-liberalnega izobraževanja, ki so ga bili de-
ležni tedanji teoretiki, je bila sprva prisotna močna inklinacija k podre-
ditvi družbe posameznikovi realizaciji lastnega potenciala.7 Ker se je v
osnovi za vsakega posameznika pričakovalo, da bo intelektualec, je bilo
potrebno reformirati celoten življenjski ciklus.8 Čeravno sta bili krepost
7 V istem idejnem paketu so sovjetski izobraževalni teoretiki zastopali tudi odpravo domačih nalog,
izpitov in kaznovanja iz šol, torej predispozicije, ki se jih ne bi sramovali niti sodobni pedagoški
strokovnjaki.
8 Kot smo že izpostavili, naj bi se proces razsvetljevanja pričel že v otroštvu. S tem namenom je v is-
tem času, ko je psihoanaliza kot samostojna disciplina pričela svobodneje dihati, Šulgin pričel s po-
