Page 226 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 226
Drugo pedagoškega diskurza
lacijo, kjer vlada vednost. Na tej premisi se je razvila tudi sodobna zveza
pedagoškega in administrativnega dela.
V Freudovi maniri izpraševanja, kaj hoče ženska (vprašanje, ki mu
ne moremo zadostiti), se tukaj paralelno zastavlja vprašanje, kaj hoče in-
telektualec, akter, ki izhaja iz (ne)zadoščenosti zakonu uma. Ne samo
v smislu večnega iskanja pogojev, pod katerimi bo družbena stvarnost
pomirjena, temveč predvsem v smislu žrtvovanja lastne partikularnosti
(načela zadovoljitve) v prid zakona kot takega, s čimer mora biti vsako
umno dejanje utemeljeno skozi njegovo univerzalnost. Intelektualec je
tako zvest Kantovemu preobratu, kjer se lahko šele na podlagi podre-
ditve zakonu vzpostavi tudi um. Njegovo golo zmožnost mišljenja pre-
či forma zakona, kateri se zavezuje ne glede na druge zunanje dejavnike,
kot so občutje, strah, družbena potrditev, užitek in tako dalje. Tovrstno
spočetje univerzalnosti pa vendarle ni brezmadežno, saj proizvede notra-
njo razpoko. Slednja vznikne v postopku avtonomnega rezoniranja in-
telektualca kot njegov odvečni moment. Ne glede na vse mišljenjske na-
pore nekaj namreč vselej izostane, ni vključeno, hodi v napoto. Kljub vi-
dezu ne gre za preostanek operacije mišljenja, eksternalijo, ki je v doma-
či rabi najpogosteje obravnavana kot primarno izkustvo sveta, občutje
pristnega jaza ali nekaj podobno ezoteričnega, temveč za produkt same
univerzalne forme. Slednja proizvede tisto, kar Lacan imenuje jouissan-
ce, odvečni material, ki ga ni moč univerzalizirati in obremenjuje subjek-
tovo življenje. Kot takšen ni izpahnjeni zglob mišljenjske strukture, tem-
več proizvod univerzalnosti – odpoved užitku v prid zakonu uma nosi s
seboj presežni užitek (le plus de jouir). Intelektualec, razsvetljenski ideal
svobodnega izražanja, deluje na tej nemožni točki, kjer šele z odpoved-
jo svobodi in zavezi nujnosti zakona izpolni svojo avtonomno dolžnost.
S to popotnico je pospremljena tudi ena izmed pasti pohodništva k
razsvetljenju, ki se manifestira kot subordinacija šolnikov. Četudi je člo-
vek po nujnosti nagnjen k svobodi, mora v isti sapi sprejeti podreditev
goli vednosti, saj nas šele zaveza tovrstni praksi porine v usojeno svobo-
do. Ponovimo še enkrat razsvetljensko parolo: rezonirajte,6 vendar bodi-
te poslušni. Šele slednja definicija izobraževalne dejavnosti razjasni Fi-
chtejevo opredelitev, po kateri »smo sužnji in želimo imeti sužnje« (Fi-
chte, 1984: 151). Pri njej ne gre za redukcijo človeškega bistva na podre-
janje in vladanje, temveč za zavezo družbenemu dovrševanju. Ta zaveza
vsebuje tudi past, ki vodi posameznika v protislovje s samim seboj. Ka-
dar pridobi krepost, modrost ali srečo brez lastnega prizadevanja, deluje
6 V Sovjetski zvezi je sapere aude kot svoj moto uporabljal inštitut za fiziko in tehnologijo.
lacijo, kjer vlada vednost. Na tej premisi se je razvila tudi sodobna zveza
pedagoškega in administrativnega dela.
V Freudovi maniri izpraševanja, kaj hoče ženska (vprašanje, ki mu
ne moremo zadostiti), se tukaj paralelno zastavlja vprašanje, kaj hoče in-
telektualec, akter, ki izhaja iz (ne)zadoščenosti zakonu uma. Ne samo
v smislu večnega iskanja pogojev, pod katerimi bo družbena stvarnost
pomirjena, temveč predvsem v smislu žrtvovanja lastne partikularnosti
(načela zadovoljitve) v prid zakona kot takega, s čimer mora biti vsako
umno dejanje utemeljeno skozi njegovo univerzalnost. Intelektualec je
tako zvest Kantovemu preobratu, kjer se lahko šele na podlagi podre-
ditve zakonu vzpostavi tudi um. Njegovo golo zmožnost mišljenja pre-
či forma zakona, kateri se zavezuje ne glede na druge zunanje dejavnike,
kot so občutje, strah, družbena potrditev, užitek in tako dalje. Tovrstno
spočetje univerzalnosti pa vendarle ni brezmadežno, saj proizvede notra-
njo razpoko. Slednja vznikne v postopku avtonomnega rezoniranja in-
telektualca kot njegov odvečni moment. Ne glede na vse mišljenjske na-
pore nekaj namreč vselej izostane, ni vključeno, hodi v napoto. Kljub vi-
dezu ne gre za preostanek operacije mišljenja, eksternalijo, ki je v doma-
či rabi najpogosteje obravnavana kot primarno izkustvo sveta, občutje
pristnega jaza ali nekaj podobno ezoteričnega, temveč za produkt same
univerzalne forme. Slednja proizvede tisto, kar Lacan imenuje jouissan-
ce, odvečni material, ki ga ni moč univerzalizirati in obremenjuje subjek-
tovo življenje. Kot takšen ni izpahnjeni zglob mišljenjske strukture, tem-
več proizvod univerzalnosti – odpoved užitku v prid zakonu uma nosi s
seboj presežni užitek (le plus de jouir). Intelektualec, razsvetljenski ideal
svobodnega izražanja, deluje na tej nemožni točki, kjer šele z odpoved-
jo svobodi in zavezi nujnosti zakona izpolni svojo avtonomno dolžnost.
S to popotnico je pospremljena tudi ena izmed pasti pohodništva k
razsvetljenju, ki se manifestira kot subordinacija šolnikov. Četudi je člo-
vek po nujnosti nagnjen k svobodi, mora v isti sapi sprejeti podreditev
goli vednosti, saj nas šele zaveza tovrstni praksi porine v usojeno svobo-
do. Ponovimo še enkrat razsvetljensko parolo: rezonirajte,6 vendar bodi-
te poslušni. Šele slednja definicija izobraževalne dejavnosti razjasni Fi-
chtejevo opredelitev, po kateri »smo sužnji in želimo imeti sužnje« (Fi-
chte, 1984: 151). Pri njej ne gre za redukcijo človeškega bistva na podre-
janje in vladanje, temveč za zavezo družbenemu dovrševanju. Ta zaveza
vsebuje tudi past, ki vodi posameznika v protislovje s samim seboj. Ka-
dar pridobi krepost, modrost ali srečo brez lastnega prizadevanja, deluje
6 V Sovjetski zvezi je sapere aude kot svoj moto uporabljal inštitut za fiziko in tehnologijo.
