Page 225 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 225
ura pisanja, ura računanja in ura ovac
– kaj pomeni biti intelektualec? 225
bistva intelektualca, ali drugače, s tovrstno shemo je moč zarisati očrt te-
meljev intelektualnega udejstvovanja. Če je intelektualec resnično pro-
dukt razsvetljenstva, potem mora poleg vednosti, oblasti in volje vzeti
nase tudi breme zapeljanosti. Kadar smo soočeni z arbitrarno umsko za-
gato, ni dovolj imeti vsega znanja, dovoljšnje mere vpliva ter prave na-
ravnanosti, temveč nas mora težava tudi premamiti, zvabiti. Sledeč La-
canovi produkciji diskurzov lahko v spetosti vseh štirih lastnosti razbe-
remo obris intelektualčevega diskurzivnega aparata. Analogno se v cen-
tru dogajanja znajde vednost, ki jo je intelektualec primoran distribuira-
ti naprej, v čemer vidi zadovoljstvo, saj pripomore k dovrševanju člove-
štva. Produkt te operacije je izobraženo občestvo, kar si sam interpreti-
ra kot lasten slavospev, pri čemer ima kot »vrhovni nadzornik« (Fichte,
1984: 169) v rokah vse niti. Kot bomo podrobneje videli kasneje, je rav-
no v vztrajanju na tem stališču vsebovana tragična drža intelektualca.
Tej zvezi se pusti zapeljati, vendar ne brez posledic, saj ga zaslepi blišč sla-
ve in ne uvidi, da je gospodar drugi.
In ker smo že omenili, da intelektualec ni polovičar in je obenem za-
dolžen »za enakomerno napredovanje in podpiranje človeškega rodu«
(Fichte, 1984: 169), vzame vse zgoraj omenjene premise zares. S tem ko
v službi javnosti bdi nad človeško omiko, vztraja na tem, da morajo biti
aplikabilne na celotno človeštvo, saj ni nič manj kot vzgojitelj človeštva.
Znotraj tega okvira bi morali brati tudi Foucaultovo prostodušno pred-
stavo intelektualca, kot »tistega, ki je kriv vsega po malem: da govori, da
molči, da ne naredi ničesar, da se vmešava v vse« (Foucault, 2008: 232).
V teh značilnostih sta pobratena z birokratom. Oba svoje življenje po-
svetita vse-vednosti (ki je ni enačiti z vso vednostjo), saj skrbita za brezhi-
ben človeški napredek in omiko – eden po duhu, drugi po črki. Vedno-
sti ne hranita zase, temveč za družbo. Medtem ko je intelektualec opre-
mljen s predznanjem, materialom za izpolnitev poslednjega cilja opleme-
nitenja, mu birokrat ponudi transparentno in administrirano področje
delovanja, ki ni na noben način zunanje obmejeno. To razmerje vseeno
ne implicira, da je moč vedeti vse, temveč gre za matrico družbene for-
me. Zastopa tisto, kar Lacan imenuje red vse-vednosti, družbeno konste-
do (v 16. stoletju se zaradi prevajalske napake Erazma Rotterdamskega pojavi namesto posode ška-
tla), napolnjeno z vsemi slabostmi in upanjem, pošljejo na svet. Za zagotovitev uspešnosti naloge
jo obdarijo z vsemi karakteristikami zapeljevanja (očarljivim jezikom, lepoto, glasbenim talentom,
spretnostjo, radovednostjo in nadutostjo) ter jo predstavijo Epitemeju, ki ga Prometej že pred tem
posvari pred sprejemanjem kakršnihkoli daril s strani bogov. Epitemej svarilo ignorira ter se s Pan-
doro poroči. Takoj po poroki Pandora odpre posodo, iz katere se po vsem svetu razširijo slabosti,
muke in bolezni. Svet ostane žalosten, dokler Pandora znova ne odpre posode ter med ljudi naza-
dnje izpusti tudi upanje.
– kaj pomeni biti intelektualec? 225
bistva intelektualca, ali drugače, s tovrstno shemo je moč zarisati očrt te-
meljev intelektualnega udejstvovanja. Če je intelektualec resnično pro-
dukt razsvetljenstva, potem mora poleg vednosti, oblasti in volje vzeti
nase tudi breme zapeljanosti. Kadar smo soočeni z arbitrarno umsko za-
gato, ni dovolj imeti vsega znanja, dovoljšnje mere vpliva ter prave na-
ravnanosti, temveč nas mora težava tudi premamiti, zvabiti. Sledeč La-
canovi produkciji diskurzov lahko v spetosti vseh štirih lastnosti razbe-
remo obris intelektualčevega diskurzivnega aparata. Analogno se v cen-
tru dogajanja znajde vednost, ki jo je intelektualec primoran distribuira-
ti naprej, v čemer vidi zadovoljstvo, saj pripomore k dovrševanju člove-
štva. Produkt te operacije je izobraženo občestvo, kar si sam interpreti-
ra kot lasten slavospev, pri čemer ima kot »vrhovni nadzornik« (Fichte,
1984: 169) v rokah vse niti. Kot bomo podrobneje videli kasneje, je rav-
no v vztrajanju na tem stališču vsebovana tragična drža intelektualca.
Tej zvezi se pusti zapeljati, vendar ne brez posledic, saj ga zaslepi blišč sla-
ve in ne uvidi, da je gospodar drugi.
In ker smo že omenili, da intelektualec ni polovičar in je obenem za-
dolžen »za enakomerno napredovanje in podpiranje človeškega rodu«
(Fichte, 1984: 169), vzame vse zgoraj omenjene premise zares. S tem ko
v službi javnosti bdi nad človeško omiko, vztraja na tem, da morajo biti
aplikabilne na celotno človeštvo, saj ni nič manj kot vzgojitelj človeštva.
Znotraj tega okvira bi morali brati tudi Foucaultovo prostodušno pred-
stavo intelektualca, kot »tistega, ki je kriv vsega po malem: da govori, da
molči, da ne naredi ničesar, da se vmešava v vse« (Foucault, 2008: 232).
V teh značilnostih sta pobratena z birokratom. Oba svoje življenje po-
svetita vse-vednosti (ki je ni enačiti z vso vednostjo), saj skrbita za brezhi-
ben človeški napredek in omiko – eden po duhu, drugi po črki. Vedno-
sti ne hranita zase, temveč za družbo. Medtem ko je intelektualec opre-
mljen s predznanjem, materialom za izpolnitev poslednjega cilja opleme-
nitenja, mu birokrat ponudi transparentno in administrirano področje
delovanja, ki ni na noben način zunanje obmejeno. To razmerje vseeno
ne implicira, da je moč vedeti vse, temveč gre za matrico družbene for-
me. Zastopa tisto, kar Lacan imenuje red vse-vednosti, družbeno konste-
do (v 16. stoletju se zaradi prevajalske napake Erazma Rotterdamskega pojavi namesto posode ška-
tla), napolnjeno z vsemi slabostmi in upanjem, pošljejo na svet. Za zagotovitev uspešnosti naloge
jo obdarijo z vsemi karakteristikami zapeljevanja (očarljivim jezikom, lepoto, glasbenim talentom,
spretnostjo, radovednostjo in nadutostjo) ter jo predstavijo Epitemeju, ki ga Prometej že pred tem
posvari pred sprejemanjem kakršnihkoli daril s strani bogov. Epitemej svarilo ignorira ter se s Pan-
doro poroči. Takoj po poroki Pandora odpre posodo, iz katere se po vsem svetu razširijo slabosti,
muke in bolezni. Svet ostane žalosten, dokler Pandora znova ne odpre posode ter med ljudi naza-
dnje izpusti tudi upanje.
