Page 19 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 19
pedagoška raba izmislitvenih zmožnosti 19
plati sporočanja. Lepše rečeno, sodobno uvajanje je nemara prepoznav-
no po gesti vnaprejšnje izključitve možnosti objektivnega uvajanja, kar je,
prvič, mogoče privesti v razmerje z nekim odporom, in sicer značilno
človeškim odporom do pojma, in drugič, v razmerje z nekim značilno
sodobnim načinom izvajanja diskurza, načinom, ki temelji na vsesplo-
šnem zamegljevanju formalnih plati sporočanja. Oglejmo si sedaj neko-
liko podrobneje, kaj pomeni značilno človeški odpor do pojma, in nato,
kako se v sodobnem izobraževalnem diskurzu uvaja element odsotno-
sti formalnega.
Odpor do pojmovnosti
Najprej bi veljalo poudariti naslednje: averzija do pojma in z njim
povezanih grdih besed, kot so »abstraktno«, »mišljenje«, »objektiv-
no« in, bogváruj, »metafizično«, še zdaleč ni kaka posebna novost, kot
predpostavlja danes splošno razširjeni locus communis. Niti slučajno, beg
pred mišljenjem in izogibanje pojmu, izogibanje srečanja s tujerodnostjo
(lastnega) pojma,2 je prepoznavna in bistvena poteza človeškosti. Druga-
če rečeno, v tej averziji je moč prepoznati neki karakteristični vedenjski
vzorec: gre za modus obstoja človeške vrste kot take. Mimogrede, to je
tudi točka, v kateri bi bilo moč razpoznati napačni zastavek znamenite-
ga Turingovega testa (gre za test, prek katerega se skuša razgaliti, ali je na
drugi strani človek ali računalnik). Turing je zastavljal napačna vpraša-
nja: testiranca bi moral čim prej nasloviti z vprašanjem, kaj pomeni po-
jem, ki ga je on sam – po možnosti večkrat – uporabil, in nato insistira-
ti, dokler ne doseže odgovora. Če jo naslovljenec popiha in odcvirna na
varno, potem smo lahko gotovi, da gre za človeka. Če še naprej odgovar-
ja, lahko sklepamo, da je za zaslonom računalnik.
O tem, da je človek že od nekdaj sprt s pojmom, pa se lahko zgledno
prepričamo, beroč Heglove uvodne vrstice k spisu Kdo misli abstraktno?
(tekst je nastal leta 1807, se pravi v tistih – skladno s klišejem – ultima-
tivno »metafizičnih« časih): »Misliti? Abstraktno? – Sauve qui peut!
Reši se, kdor se more! Tako že slišim, kako razglaša izdajalec, ki ga je ku-
pil sovražnik, da bo ta sestavek govoril o metafiziki. Zakaj metafizika je
2 S to sintagmo – izogibanje srečanja s tujerodnostjo (lastnega) pojma – skušamo izpostaviti, da ima
odpor do mišljenja dve razsežnosti: prva razsežnost, skicirana zgoraj, zadeva pregovorno dolgoča-
snost in napor, ki ga človek izkusi, ko se giblje v mediju abstraktnega in ne-neposrednega pomena;
druga razsežnost pa meri na instanco resnice in obnemorenje, izkušeno ob srečanju z neresnično-
stjo lastne (predpostavljene) vednosti, in jo najbolje povzema Heglov opis negativnega izkustva na-
ravne zavesti, izkustva, doživetega ob soočenju z resnico lastnega pojma: »Vtem ko pa se sama kako-
pak neposredno ima za realno vedenje, ima ta pot zanjo le negativen pomen in ji celo velja za izgubo
same sebe, kar je realizacija pojma, zakaj na tej poti izgubi svojo resnico.« (Hegel, 1998: 54)
plati sporočanja. Lepše rečeno, sodobno uvajanje je nemara prepoznav-
no po gesti vnaprejšnje izključitve možnosti objektivnega uvajanja, kar je,
prvič, mogoče privesti v razmerje z nekim odporom, in sicer značilno
človeškim odporom do pojma, in drugič, v razmerje z nekim značilno
sodobnim načinom izvajanja diskurza, načinom, ki temelji na vsesplo-
šnem zamegljevanju formalnih plati sporočanja. Oglejmo si sedaj neko-
liko podrobneje, kaj pomeni značilno človeški odpor do pojma, in nato,
kako se v sodobnem izobraževalnem diskurzu uvaja element odsotno-
sti formalnega.
Odpor do pojmovnosti
Najprej bi veljalo poudariti naslednje: averzija do pojma in z njim
povezanih grdih besed, kot so »abstraktno«, »mišljenje«, »objektiv-
no« in, bogváruj, »metafizično«, še zdaleč ni kaka posebna novost, kot
predpostavlja danes splošno razširjeni locus communis. Niti slučajno, beg
pred mišljenjem in izogibanje pojmu, izogibanje srečanja s tujerodnostjo
(lastnega) pojma,2 je prepoznavna in bistvena poteza človeškosti. Druga-
če rečeno, v tej averziji je moč prepoznati neki karakteristični vedenjski
vzorec: gre za modus obstoja človeške vrste kot take. Mimogrede, to je
tudi točka, v kateri bi bilo moč razpoznati napačni zastavek znamenite-
ga Turingovega testa (gre za test, prek katerega se skuša razgaliti, ali je na
drugi strani človek ali računalnik). Turing je zastavljal napačna vpraša-
nja: testiranca bi moral čim prej nasloviti z vprašanjem, kaj pomeni po-
jem, ki ga je on sam – po možnosti večkrat – uporabil, in nato insistira-
ti, dokler ne doseže odgovora. Če jo naslovljenec popiha in odcvirna na
varno, potem smo lahko gotovi, da gre za človeka. Če še naprej odgovar-
ja, lahko sklepamo, da je za zaslonom računalnik.
O tem, da je človek že od nekdaj sprt s pojmom, pa se lahko zgledno
prepričamo, beroč Heglove uvodne vrstice k spisu Kdo misli abstraktno?
(tekst je nastal leta 1807, se pravi v tistih – skladno s klišejem – ultima-
tivno »metafizičnih« časih): »Misliti? Abstraktno? – Sauve qui peut!
Reši se, kdor se more! Tako že slišim, kako razglaša izdajalec, ki ga je ku-
pil sovražnik, da bo ta sestavek govoril o metafiziki. Zakaj metafizika je
2 S to sintagmo – izogibanje srečanja s tujerodnostjo (lastnega) pojma – skušamo izpostaviti, da ima
odpor do mišljenja dve razsežnosti: prva razsežnost, skicirana zgoraj, zadeva pregovorno dolgoča-
snost in napor, ki ga človek izkusi, ko se giblje v mediju abstraktnega in ne-neposrednega pomena;
druga razsežnost pa meri na instanco resnice in obnemorenje, izkušeno ob srečanju z neresnično-
stjo lastne (predpostavljene) vednosti, in jo najbolje povzema Heglov opis negativnega izkustva na-
ravne zavesti, izkustva, doživetega ob soočenju z resnico lastnega pojma: »Vtem ko pa se sama kako-
pak neposredno ima za realno vedenje, ima ta pot zanjo le negativen pomen in ji celo velja za izgubo
same sebe, kar je realizacija pojma, zakaj na tej poti izgubi svojo resnico.« (Hegel, 1998: 54)
