Page 223 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 223
ura pisanja, ura računanja in ura ovac
– kaj pomeni biti intelektualec? 223
cifično formacijo družbe in ne njenega dokončnega utelešenja, kaj šele
absolutnega smotra. Znotraj teh parametrov je podana tudi Fichtejeva
marksistična izjava, po kateri je »država, tako kot vse človeške ustano-
ve, usmerjena k svojemu lastnemu uničenju«, k točki ko bo za »najviš-
jega sodnika spoznan goli um« (Fichte, 1984: 149). Mimogrede omeni,
da je ta formulacija prej kot radikalna gesta zgolj korektura spekulativ-
nega stavka, kar pa za to razpravo ni bistvenega pomena. Sledeč Fichteju
je treba družbo postaviti v osrčje stvarstva in ekvivalentno mesto zago-
toviti tudi delovanju zaradi delovanja samega kot vodilu družbe k njene-
mu dovrševanju – k tej perspektivi se še vrnemo.
Posameznik, naravnan k izpopolnjevanju, k višji in boljši ravni druž-
benosti, omikanosti, ima nalogo oplemenititi in razsvetliti tudi ostale,
»nižje in neizobražene ljudi«, kar često, zaradi različnih obojestranskih
dejavnikov, spodleti. Za razlago te maksime si bomo privoščili daljši ek-
skurz v komunistične arhive, »kajti tistemu, kar običajno imenujemo
Zveza sovjetskih socialističnih republik, vlada prav Univerza.« (Lacan,
2008: 242) Ne v smislu akademske govorice, temveč vednosti kot diskur-
zivne forme modernosti. Vednost, ki jo poseduje Drugi, ni tam zato, da
bi kaj vedeli o njej, kot tudi ni nevtralni moment refleksije, temveč ima
dvojno naravo: deluje kot implantat pri oblikovanju nedovršenega bitja
ter kot mehanizem za integriranje presežnega gradiva. Primer Sovjetske
zveze kot primer kraljevanja vednosti nazorno pokaže, da vednost ni ne-
kaj dodanega ali presežnega realnemu, temveč nekaj nemožnega (impos-
sible). Preprosto povedano, funkcija vednosti ni v neposrednem odseva-
nju nakopičenih informacij, temveč gre za določeno prakso govorice, ki
oblikuje družbeno realnost. Izbrano zgodovinsko obdobje, kjer je bilo v
tem kontekstu vprašanje intelektualcev razgaljeno v vsej protislovnosti
in prometejskosti, ni naključna preferenca v zagotavljanju ilustracijske-
ga materiala, temveč strukturni moment, ki najeksplicitneje izpostavi za
intelektualca usoden premik v družbeni tkanini.
***
S proletarskim prevzemom oblasti v Rusiji, ki mu je že po duhu na-
sprotoval tradicionalno izobraženi buržoazni razred, se je z letom 1917
ustvarila tudi potreba po spreobrnitvi izobraževalne paradigme. Ker
splošna izobrazba ni bila dostopna nižjim razredom, so bili komunisti
sprva primorani prenesti odgovornost tudi na tedanje »buržujske stro-
kovnjake«. Ker je bilo z njihove strani pričakovati kvečjemu nevtralno
sodelovanje, je bilo ključno politično dejanje tedanjega časa zagotovitev
osnovne izobrazbe za celotno prebivalstvo, s čimer bi eventualno prido-
– kaj pomeni biti intelektualec? 223
cifično formacijo družbe in ne njenega dokončnega utelešenja, kaj šele
absolutnega smotra. Znotraj teh parametrov je podana tudi Fichtejeva
marksistična izjava, po kateri je »država, tako kot vse človeške ustano-
ve, usmerjena k svojemu lastnemu uničenju«, k točki ko bo za »najviš-
jega sodnika spoznan goli um« (Fichte, 1984: 149). Mimogrede omeni,
da je ta formulacija prej kot radikalna gesta zgolj korektura spekulativ-
nega stavka, kar pa za to razpravo ni bistvenega pomena. Sledeč Fichteju
je treba družbo postaviti v osrčje stvarstva in ekvivalentno mesto zago-
toviti tudi delovanju zaradi delovanja samega kot vodilu družbe k njene-
mu dovrševanju – k tej perspektivi se še vrnemo.
Posameznik, naravnan k izpopolnjevanju, k višji in boljši ravni druž-
benosti, omikanosti, ima nalogo oplemenititi in razsvetliti tudi ostale,
»nižje in neizobražene ljudi«, kar često, zaradi različnih obojestranskih
dejavnikov, spodleti. Za razlago te maksime si bomo privoščili daljši ek-
skurz v komunistične arhive, »kajti tistemu, kar običajno imenujemo
Zveza sovjetskih socialističnih republik, vlada prav Univerza.« (Lacan,
2008: 242) Ne v smislu akademske govorice, temveč vednosti kot diskur-
zivne forme modernosti. Vednost, ki jo poseduje Drugi, ni tam zato, da
bi kaj vedeli o njej, kot tudi ni nevtralni moment refleksije, temveč ima
dvojno naravo: deluje kot implantat pri oblikovanju nedovršenega bitja
ter kot mehanizem za integriranje presežnega gradiva. Primer Sovjetske
zveze kot primer kraljevanja vednosti nazorno pokaže, da vednost ni ne-
kaj dodanega ali presežnega realnemu, temveč nekaj nemožnega (impos-
sible). Preprosto povedano, funkcija vednosti ni v neposrednem odseva-
nju nakopičenih informacij, temveč gre za določeno prakso govorice, ki
oblikuje družbeno realnost. Izbrano zgodovinsko obdobje, kjer je bilo v
tem kontekstu vprašanje intelektualcev razgaljeno v vsej protislovnosti
in prometejskosti, ni naključna preferenca v zagotavljanju ilustracijske-
ga materiala, temveč strukturni moment, ki najeksplicitneje izpostavi za
intelektualca usoden premik v družbeni tkanini.
***
S proletarskim prevzemom oblasti v Rusiji, ki mu je že po duhu na-
sprotoval tradicionalno izobraženi buržoazni razred, se je z letom 1917
ustvarila tudi potreba po spreobrnitvi izobraževalne paradigme. Ker
splošna izobrazba ni bila dostopna nižjim razredom, so bili komunisti
sprva primorani prenesti odgovornost tudi na tedanje »buržujske stro-
kovnjake«. Ker je bilo z njihove strani pričakovati kvečjemu nevtralno
sodelovanje, je bilo ključno politično dejanje tedanjega časa zagotovitev
osnovne izobrazbe za celotno prebivalstvo, s čimer bi eventualno prido-
