Page 222 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 222
Drugo pedagoškega diskurza
poti vprašanja, kaj je namen intelektualca, ali kaj pomeni biti intelektu-
alec, v kakšnem razmerju je do celotnega človeštva in prav tako do po-
sameznih razredov, ki ga tvorijo. Fichte v svojih predavanjih o namenu
učenjaka oziroma intelektualca obravnava slednjega v odnosu do družbe
kot njen refleksivni moment. V istem zamahu odpre tudi vprašanje, kaj
je namen človeka v družbi in zlasti človeka kot takega.2 Nepresenetljivo
človeka na sebi ne obravnava brez odnosa do zunanjih elementov, kot so
telo ali drugi objekti, ki tvorijo zaledje tistega, kar je, čeprav je zanj za ra-
zumevanje razumskega človeka sprva bistveno vzeti v obzir mišljenje člo-
veka »izven vsakega odnosa do razumnih bitij, ki so mu enaka« (Fich-
te, 1984: 139). Bolj natančno, gre za obravnavo golega jaza, tistega, kar je,
ker je, skupaj z njegovim določilom. Zanj ne jamči nihče drug kot lastno
zagotovilo volje, brez družbene uporabnosti in namenskosti.
Če sledimo Fichteju še korak dlje, se moramo zavezati tudi rezul-
tatom tovrstne utemeljitve, absolutni identiteti, ki ni omejena na voljo,
ampak vključuje celotno polje človeških sil. S slednjimi si mora človek
prizadevati neposredno učinkovati in modificirati reči same, od katerih
je sicer tudi sam odvisen. Končni cilj teh procesov je ujemanje zunanje
takšnosti s čisto formo jaza, za kar je potrebno več kot samo volja, na-
mreč, določena spretnost, ki ni vnaprej zagotovljena, temveč jo je potreb-
no pridobiti. Pojem, ki zajema to spretnost, značilno edino za človeka, je
kultura – postopek dovrševanja. Brez truda in vaje, ki ju zahteva ome-
njena dejavnost, se realnost jaza izkrivi in ostanemo tuji sami sebi. Poj-
me moramo privesti v skladnost z zunanjim svetom, pri čemer se nam
najvišji smoter (Kant govori o najvišji dobrini), svoboda v podreditvi ne-
-umskega, vselej izmuzne iz rok in ostane nadležno nedosegljiv. Izhaja-
joč iz te premise je vsakršna naravnanost, ki je strukturno tuja družbe-
nosti, najsi bo to norost ali poljubna divinizacija, zatorej fenomen, potre-
ben korekcije. Edina, vendar nujna zaveza, rdeča nit bivanja, je »nepre-
trgano izpopolnjevanje« (Fichte, 1984: 143), stremljenje k idealu, ki ga
uteleša izobrazba skozi prakso umovanja.
Ker je človek v temelju družbeno bitje, se je po Fichteju dalje primo-
ran povprašati, v kakšnem razmerju je z drugimi razumnimi bitji, ki na-
seljujejo njegovo zavedanje (Fichte pripomni, da svoboda ne spada v to
sfero). Šele mreženje z drugimi družbeno orientiranimi bitji namreč izo-
blikuje človeka. Imperativ permanentnega samoizpopolnjevanja pri tem
implicira, da lahko vsakokratna državna formacija predstavlja samo spe-
2 Slednjega vprašanja in razlage pomenljivo ne vključi v javni del predavanj, čeprav tvorita hrbtenico
nadaljnjih izpeljav.
poti vprašanja, kaj je namen intelektualca, ali kaj pomeni biti intelektu-
alec, v kakšnem razmerju je do celotnega človeštva in prav tako do po-
sameznih razredov, ki ga tvorijo. Fichte v svojih predavanjih o namenu
učenjaka oziroma intelektualca obravnava slednjega v odnosu do družbe
kot njen refleksivni moment. V istem zamahu odpre tudi vprašanje, kaj
je namen človeka v družbi in zlasti človeka kot takega.2 Nepresenetljivo
človeka na sebi ne obravnava brez odnosa do zunanjih elementov, kot so
telo ali drugi objekti, ki tvorijo zaledje tistega, kar je, čeprav je zanj za ra-
zumevanje razumskega človeka sprva bistveno vzeti v obzir mišljenje člo-
veka »izven vsakega odnosa do razumnih bitij, ki so mu enaka« (Fich-
te, 1984: 139). Bolj natančno, gre za obravnavo golega jaza, tistega, kar je,
ker je, skupaj z njegovim določilom. Zanj ne jamči nihče drug kot lastno
zagotovilo volje, brez družbene uporabnosti in namenskosti.
Če sledimo Fichteju še korak dlje, se moramo zavezati tudi rezul-
tatom tovrstne utemeljitve, absolutni identiteti, ki ni omejena na voljo,
ampak vključuje celotno polje človeških sil. S slednjimi si mora človek
prizadevati neposredno učinkovati in modificirati reči same, od katerih
je sicer tudi sam odvisen. Končni cilj teh procesov je ujemanje zunanje
takšnosti s čisto formo jaza, za kar je potrebno več kot samo volja, na-
mreč, določena spretnost, ki ni vnaprej zagotovljena, temveč jo je potreb-
no pridobiti. Pojem, ki zajema to spretnost, značilno edino za človeka, je
kultura – postopek dovrševanja. Brez truda in vaje, ki ju zahteva ome-
njena dejavnost, se realnost jaza izkrivi in ostanemo tuji sami sebi. Poj-
me moramo privesti v skladnost z zunanjim svetom, pri čemer se nam
najvišji smoter (Kant govori o najvišji dobrini), svoboda v podreditvi ne-
-umskega, vselej izmuzne iz rok in ostane nadležno nedosegljiv. Izhaja-
joč iz te premise je vsakršna naravnanost, ki je strukturno tuja družbe-
nosti, najsi bo to norost ali poljubna divinizacija, zatorej fenomen, potre-
ben korekcije. Edina, vendar nujna zaveza, rdeča nit bivanja, je »nepre-
trgano izpopolnjevanje« (Fichte, 1984: 143), stremljenje k idealu, ki ga
uteleša izobrazba skozi prakso umovanja.
Ker je človek v temelju družbeno bitje, se je po Fichteju dalje primo-
ran povprašati, v kakšnem razmerju je z drugimi razumnimi bitji, ki na-
seljujejo njegovo zavedanje (Fichte pripomni, da svoboda ne spada v to
sfero). Šele mreženje z drugimi družbeno orientiranimi bitji namreč izo-
blikuje človeka. Imperativ permanentnega samoizpopolnjevanja pri tem
implicira, da lahko vsakokratna državna formacija predstavlja samo spe-
2 Slednjega vprašanja in razlage pomenljivo ne vključi v javni del predavanj, čeprav tvorita hrbtenico
nadaljnjih izpeljav.
