Page 221 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 221
ura pisanja, ura računanja in ura ovac
– kaj pomeni biti intelektualec? 221
meljitev, s katero postavi Kant stvari na glavo. Zagato namreč umesti v
kontekst razmerja med javnim in zasebnim, pri čemer se ne prime obi-
čajnega sklepanja, po katerem je svoboda namenjena zasebnemu poče-
tju in ubogljivost javnemu, temveč zveže svobodo z neomejeno rabo jav-
nega uma, pokoravanje pa s privatnim življenjem. Samo kot ljudje razu-
ma, neobremenjeni z lastno družbeno funkcijo, lahko svobodno in uni-
verzalno nagovarjamo javnost kot tako, a ne brez zaveze zunanjemu za-
konu, ki naredi umovanje vzdržno. Tej zagati se ne moremo ogniti, saj
bi brez razpoke med zasebno in javno sfero ostali brez vsega: pokorava-
nje brezbrižnosti družbenega življenja ter svobodno rezoniranje v jav-
nem forumu morata eksistirati v paru, vendar nikdar v harmoniji. Zave-
zanost ideji intelektualnosti, kritičnosti in spekulacijam ni zgolj »težnja
k neodvisnemu povpraševanju, poizvedovanju, javnemu izražanju, arti-
kulaciji političnega in kulturnega mnenja« (Burbank, 1986: 254), tem-
več vselej tudi »vdor v zasebnost« (Milner, 1984: 110), saj oblikuje posa-
meznikovo družbeno stvarnost.
Kot dedič razsvetljenske simbolike je bil intelektualec med drugim
podvržen administrativni korekciji, značilni za modernost, s čimer je v
nekem smislu dobil značaj javnega delavca. Vsem spremembam navkljub
je osrednja značilnost intelektualca ostala njegova politična razsežnost,
ali, kot pravi Dolar, »politika vednosti« (Dolar, 1991: 51). Slednja ni
stranski proizvod njegove praktične drže, vsakdanjega mesta v politič-
ni areni, ampak izraz njegovega teoretskega delovanja. S to popotnico
bi bili intelektualci skorajda filozofi, vendar se ne zadovoljijo s polovič-
nim izplenom. Gre za ločnico, ki poteka vzdolž zaveze. Filozofa zavezu-
je resnica, medtem ko intelektualca ideja, ne v smislu Kantove regulativ-
ne ideje, ki nima pozitivnega pokritja v dejanskosti in nas posledično sili
onstran možnega izkustva, temveč kot ideja, ki stremi k samo-aktualiza-
ciji, ideja, ki se naredi za to, kar je. Drugače povedano, razmejuje ju od-
nos do vednosti, saj intelektualec v svoji neskromnosti ni poklican samo
za korigiranje vprašanj o določenih tematikah, temveč skuša zajeti celo-
ten potencial zastavljenega vprašanja. Od tod tudi inklinacija k pouče-
vanju, ki zaobjema dovrševanje lastnega bistva skozi omiko drugih, rekli
bi lahko, da je intelektualec hlapec izobraževanja. Takšna postavitev nas
napeljuje k sledečemu sklepu. Intelektualec lastnega početja ne omejuje
na golo prakso vedoslovja, saj bi v tem primeru ostal v luči oblasti nemo-
čen. S svojimi dejanji namreč vselej oblikuje tudi družbeno realnost in s
tem tudi oblastno strukturo.
Za prvotno razgrnitev tematike bomo skupaj s Fichtejem, ki ga lah-
ko, z določenimi zadržki, označimo za sovjetskega misleca, stopili po
– kaj pomeni biti intelektualec? 221
meljitev, s katero postavi Kant stvari na glavo. Zagato namreč umesti v
kontekst razmerja med javnim in zasebnim, pri čemer se ne prime obi-
čajnega sklepanja, po katerem je svoboda namenjena zasebnemu poče-
tju in ubogljivost javnemu, temveč zveže svobodo z neomejeno rabo jav-
nega uma, pokoravanje pa s privatnim življenjem. Samo kot ljudje razu-
ma, neobremenjeni z lastno družbeno funkcijo, lahko svobodno in uni-
verzalno nagovarjamo javnost kot tako, a ne brez zaveze zunanjemu za-
konu, ki naredi umovanje vzdržno. Tej zagati se ne moremo ogniti, saj
bi brez razpoke med zasebno in javno sfero ostali brez vsega: pokorava-
nje brezbrižnosti družbenega življenja ter svobodno rezoniranje v jav-
nem forumu morata eksistirati v paru, vendar nikdar v harmoniji. Zave-
zanost ideji intelektualnosti, kritičnosti in spekulacijam ni zgolj »težnja
k neodvisnemu povpraševanju, poizvedovanju, javnemu izražanju, arti-
kulaciji političnega in kulturnega mnenja« (Burbank, 1986: 254), tem-
več vselej tudi »vdor v zasebnost« (Milner, 1984: 110), saj oblikuje posa-
meznikovo družbeno stvarnost.
Kot dedič razsvetljenske simbolike je bil intelektualec med drugim
podvržen administrativni korekciji, značilni za modernost, s čimer je v
nekem smislu dobil značaj javnega delavca. Vsem spremembam navkljub
je osrednja značilnost intelektualca ostala njegova politična razsežnost,
ali, kot pravi Dolar, »politika vednosti« (Dolar, 1991: 51). Slednja ni
stranski proizvod njegove praktične drže, vsakdanjega mesta v politič-
ni areni, ampak izraz njegovega teoretskega delovanja. S to popotnico
bi bili intelektualci skorajda filozofi, vendar se ne zadovoljijo s polovič-
nim izplenom. Gre za ločnico, ki poteka vzdolž zaveze. Filozofa zavezu-
je resnica, medtem ko intelektualca ideja, ne v smislu Kantove regulativ-
ne ideje, ki nima pozitivnega pokritja v dejanskosti in nas posledično sili
onstran možnega izkustva, temveč kot ideja, ki stremi k samo-aktualiza-
ciji, ideja, ki se naredi za to, kar je. Drugače povedano, razmejuje ju od-
nos do vednosti, saj intelektualec v svoji neskromnosti ni poklican samo
za korigiranje vprašanj o določenih tematikah, temveč skuša zajeti celo-
ten potencial zastavljenega vprašanja. Od tod tudi inklinacija k pouče-
vanju, ki zaobjema dovrševanje lastnega bistva skozi omiko drugih, rekli
bi lahko, da je intelektualec hlapec izobraževanja. Takšna postavitev nas
napeljuje k sledečemu sklepu. Intelektualec lastnega početja ne omejuje
na golo prakso vedoslovja, saj bi v tem primeru ostal v luči oblasti nemo-
čen. S svojimi dejanji namreč vselej oblikuje tudi družbeno realnost in s
tem tudi oblastno strukturo.
Za prvotno razgrnitev tematike bomo skupaj s Fichtejem, ki ga lah-
ko, z določenimi zadržki, označimo za sovjetskega misleca, stopili po
