Page 220 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 220
Drugo pedagoškega diskurza
dobro.1 Intelektualec naj bi bil zavezan znanosti kot življenjski zaposli-
tvi, stremljenju k najvišjim idealom, javni rabi uma, izrabi retoričnih fi-
nes ter izobraženosti, zlasti slednji, saj naj bi z njo varoval svoj status no-
silca vednosti. Četudi njegovi splošni opisi mestoma odstopajo od na-
vedene formulacije, jim je skupno, da se vselej vrtijo okoli njegove vlo-
ge hranilca in zastopnika umskega dela, pri čemer brezpogojno računa-
jo na kooperacijo »publike«. Če se držimo teh kriterijev, je danes vloga,
namenjena intelektualcu, že tako samoumevna, da bi mu lahko pripisali
odvečnost. Govorimo lahko o premiku v družbeni zavesti, ki je bil tako
celokupen, da so bile vse odlike in dolžnosti, s katerimi naj bi se pona-
šal intelektualec, distribuirane med ljudstvo. V nastalih razmerah je sle-
dnje prav tako dobro opremljeno z znanjem in vednostjo o javnih stva-
reh kot intelektualci sami. Lik intelektualca je bil posledično situiran na
obrobje družbenega pejsaža, od koder izreka le še strokovno »resnico«.
Pojmovno se je bil primoran prilagoditi duhu časa in postati vsesplošna
oznaka za vse-znalca svoje obrti ali dela, zaradi česar je v zadregi pristal
na minimalno rabo javnega uma.
Figure intelektualca se drži ambivalentnost, ki jo je moč razvozlati
z aluzijo na spetost intelektualca in pedagoškega dela, področja prenosa
in širjenja vednosti. Smotra obeh se prekrivata: vzgajanje in poučevanje
ljudstva. Ravno zaradi tega intelekt ni samo stvar intelektualcev, razsve-
tljenosti, ki izhaja iz mukotrpnega dela, temveč skupnosti. Ker je intelek-
tualec odgovoren za človeški rod nasploh, za njegovo zasnovo, razvoj in
namen, ima v končni instanci v rokah pojem človeka kot takega. Od kod
torej percepcija, da lahko ljudstvo shaja tudi brez intelektualcev in celo
operira z enako vednostjo kot intelektualci, čeravno so prav slednji »po
definiciji« kolektorji, hranilci ter raznašalci te dobrine?
Po klasični definiciji je intelektualec tisti, ki vztraja na univerzalno-
sti uma. Zastopa razdor v samo-konstrukciji človeških bitij in obenem
deluje kot ravnotežje, ki ni nikdar navzoče. Ne obstaja tehnika ali pra-
vilo, na katerega bi se lahko naslonil v svojem rezoniranju. Sledi tistemu
vodilu, ki ga je Foucault zarisal za razsvetljensko bit: »Kaj lahko vemo,
kaj moramo narediti in česa se lahko nadejamo?« (Foucault, 2008: 257)
Pri tem ne smemo pozabiti na slavno Kantovo izpeljavo Sapere aude, dr-
zni si vedeti, z dodatkom nekaj vrstic kasneje: vendar ubogaj. To je ne-
vralgična točka vseh sodobnih pedagogov, ki pogosto pozabljajo na ute-
1 Med »izbrisane« umovalce bi lahko uvrstili tudi šolnike, izobražence, poznavalce, razsvetljence,
kritike, kulturnike in druge k umovanju naravnane duše. Ne gre za sinonime, saj pomensko niha-
jo med vednostjo in oblastjo. Intelektualca, ki se mu pričujoča razprava natančneje posveča, izrazito
obeležuje (so)ustvarjanje javnega mnenja in posledično tudi družbene realnosti.
dobro.1 Intelektualec naj bi bil zavezan znanosti kot življenjski zaposli-
tvi, stremljenju k najvišjim idealom, javni rabi uma, izrabi retoričnih fi-
nes ter izobraženosti, zlasti slednji, saj naj bi z njo varoval svoj status no-
silca vednosti. Četudi njegovi splošni opisi mestoma odstopajo od na-
vedene formulacije, jim je skupno, da se vselej vrtijo okoli njegove vlo-
ge hranilca in zastopnika umskega dela, pri čemer brezpogojno računa-
jo na kooperacijo »publike«. Če se držimo teh kriterijev, je danes vloga,
namenjena intelektualcu, že tako samoumevna, da bi mu lahko pripisali
odvečnost. Govorimo lahko o premiku v družbeni zavesti, ki je bil tako
celokupen, da so bile vse odlike in dolžnosti, s katerimi naj bi se pona-
šal intelektualec, distribuirane med ljudstvo. V nastalih razmerah je sle-
dnje prav tako dobro opremljeno z znanjem in vednostjo o javnih stva-
reh kot intelektualci sami. Lik intelektualca je bil posledično situiran na
obrobje družbenega pejsaža, od koder izreka le še strokovno »resnico«.
Pojmovno se je bil primoran prilagoditi duhu časa in postati vsesplošna
oznaka za vse-znalca svoje obrti ali dela, zaradi česar je v zadregi pristal
na minimalno rabo javnega uma.
Figure intelektualca se drži ambivalentnost, ki jo je moč razvozlati
z aluzijo na spetost intelektualca in pedagoškega dela, področja prenosa
in širjenja vednosti. Smotra obeh se prekrivata: vzgajanje in poučevanje
ljudstva. Ravno zaradi tega intelekt ni samo stvar intelektualcev, razsve-
tljenosti, ki izhaja iz mukotrpnega dela, temveč skupnosti. Ker je intelek-
tualec odgovoren za človeški rod nasploh, za njegovo zasnovo, razvoj in
namen, ima v končni instanci v rokah pojem človeka kot takega. Od kod
torej percepcija, da lahko ljudstvo shaja tudi brez intelektualcev in celo
operira z enako vednostjo kot intelektualci, čeravno so prav slednji »po
definiciji« kolektorji, hranilci ter raznašalci te dobrine?
Po klasični definiciji je intelektualec tisti, ki vztraja na univerzalno-
sti uma. Zastopa razdor v samo-konstrukciji človeških bitij in obenem
deluje kot ravnotežje, ki ni nikdar navzoče. Ne obstaja tehnika ali pra-
vilo, na katerega bi se lahko naslonil v svojem rezoniranju. Sledi tistemu
vodilu, ki ga je Foucault zarisal za razsvetljensko bit: »Kaj lahko vemo,
kaj moramo narediti in česa se lahko nadejamo?« (Foucault, 2008: 257)
Pri tem ne smemo pozabiti na slavno Kantovo izpeljavo Sapere aude, dr-
zni si vedeti, z dodatkom nekaj vrstic kasneje: vendar ubogaj. To je ne-
vralgična točka vseh sodobnih pedagogov, ki pogosto pozabljajo na ute-
1 Med »izbrisane« umovalce bi lahko uvrstili tudi šolnike, izobražence, poznavalce, razsvetljence,
kritike, kulturnike in druge k umovanju naravnane duše. Ne gre za sinonime, saj pomensko niha-
jo med vednostjo in oblastjo. Intelektualca, ki se mu pričujoča razprava natančneje posveča, izrazito
obeležuje (so)ustvarjanje javnega mnenja in posledično tudi družbene realnosti.
