Page 17 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 17
pedagoška raba izmislitvenih zmožnosti 17
straktne podaje snovi. Snovi, katere možnost podajanja stoji in pade na
suhoparnih in abstraktnih pojmih.
Brezpojmovnost sodobnega (začenjanja)
Za začetek, kolikor je o čem takšnem sploh še umestno govoriti, se
mu spodobi prinesti kaj oprijemljivega: zadnjo informacijo, spodbudno
številko, grozeč statistični podatek – izbire ne manjka, še zlasti ne, ko je
posredi izobraževanje – ali pa, to je druga izmed dveh možnosti, naslika-
ti kaj čudovito domiselnega, spontanega, ustvarjalnega, zabavnega, oseb-
nega, celo intimnega, samo da je več od suhoparne snovi; da le ne upora-
blja duhamornih, človeku neprijaznih in nekoristnih pojmov. Skratka,
bodisi utilitarizem bodisi patetika, tertium non datur. To strategijo za-
čenjanja bi bilo moč povzeti tudi takole: začeti je treba kakorkoli, samo
da se naslovnik in prejemnik sporočila čim prej sporazumeta, da se že
od nekdaj razumeta. Da govorita v obema domačem, človeškem, emo-
tivnem jeziku: jeziku brez pojma. Bistveno je, da se – naslovnik in preje-
mnik sporočila – čim prej začutita. In dodajmo: da se začutita, še preden
bi se med njima utegnil pojaviti kak brezčutni pojem in s tem povezana
zahteva po pojmovnem mišljenju.1 Tako, zdaj se lahko pogovarjata: ak-
tivno, kreativno in participativno, pravi sodobni izobraževalni diskurz.
Verjetno najboljši zgled opisane strategije začetka – začetka po meri
sodobnosti – utelešajo današnji šolski (pa tudi izvenšolski) učbeniki, že
zato, ker jim je izrecno pripisan značaj vzgojno-izobraževalnega gradi-
va. Osnovna značilnost današnjega didaktičnega gradiva je sovraštvo do
vsega, kar je »zgolj« simbolno, formalno in abstraktno: vsaka snov – s
slovnico in matematiko vred – mora biti podana tako, da je »uporabni-
ku« (otroku, bralcu, učencu) čim bolj domača, zanimiva, zabavna, smi-
selna in koristna; da je personificirana, opremljena s slikovnim gradi-
vom, stripovskimi dialogi (ponazorjenimi v besedilnih »oblačkih«),
vsakdanjimi situacijami, šalami, igrami vživljanja v obravnavano snov
1 Sintagma »pojmovno mišljenje« je seveda pleonazem: mišljenje pač ne more biti brezpojmovno,
kolikor so miselna določila njegova edina materija. Razlog, da pojmovni značaj mišljenja tu dodatno
izpostavljamo, izhaja iz neke nove in čedalje bolj popularne rabe termina »mišljenje« (tako v polju
ožje intendirane znanosti, še zlasti kognitivne psihologije in nevroznanosti, kot v sferi prevladujoče-
ga družbenega diskurza), rabe, ki ji objektivna in odtujitvena plat stvarnosti, za katero gre pri mišlje-
nju, očitno hodi v zelje. Nova raba termina »mišljenje« slednje intendira kot subjektivni ali kot psiho-
loški ali kot nevrološki proces – pač z ozirom na partikularni kontekst rabe: bistveno je, da se mišljenje
dojema kot spontani proces, ki prihaja iz notranjosti empiričnih nosilcev (mišljenja). Tiha operacija,
razberljiva med vrsticami tovrstne rabe, rezonira nekako takole: objekt(iv)ni smisel mišljenja nam
ne ustreza; nič zato, izmislili si bomo novega. Tako dobimo, in to ne glede na kontekst, mišljenje brez
pojmovnosti, značilne za mišljenje. Drugače rečeno, govoreč o mišljenju, govorica sodobnega sporoča-
nja hoče misliti, a pri tem noče imeti pojma.
straktne podaje snovi. Snovi, katere možnost podajanja stoji in pade na
suhoparnih in abstraktnih pojmih.
Brezpojmovnost sodobnega (začenjanja)
Za začetek, kolikor je o čem takšnem sploh še umestno govoriti, se
mu spodobi prinesti kaj oprijemljivega: zadnjo informacijo, spodbudno
številko, grozeč statistični podatek – izbire ne manjka, še zlasti ne, ko je
posredi izobraževanje – ali pa, to je druga izmed dveh možnosti, naslika-
ti kaj čudovito domiselnega, spontanega, ustvarjalnega, zabavnega, oseb-
nega, celo intimnega, samo da je več od suhoparne snovi; da le ne upora-
blja duhamornih, človeku neprijaznih in nekoristnih pojmov. Skratka,
bodisi utilitarizem bodisi patetika, tertium non datur. To strategijo za-
čenjanja bi bilo moč povzeti tudi takole: začeti je treba kakorkoli, samo
da se naslovnik in prejemnik sporočila čim prej sporazumeta, da se že
od nekdaj razumeta. Da govorita v obema domačem, človeškem, emo-
tivnem jeziku: jeziku brez pojma. Bistveno je, da se – naslovnik in preje-
mnik sporočila – čim prej začutita. In dodajmo: da se začutita, še preden
bi se med njima utegnil pojaviti kak brezčutni pojem in s tem povezana
zahteva po pojmovnem mišljenju.1 Tako, zdaj se lahko pogovarjata: ak-
tivno, kreativno in participativno, pravi sodobni izobraževalni diskurz.
Verjetno najboljši zgled opisane strategije začetka – začetka po meri
sodobnosti – utelešajo današnji šolski (pa tudi izvenšolski) učbeniki, že
zato, ker jim je izrecno pripisan značaj vzgojno-izobraževalnega gradi-
va. Osnovna značilnost današnjega didaktičnega gradiva je sovraštvo do
vsega, kar je »zgolj« simbolno, formalno in abstraktno: vsaka snov – s
slovnico in matematiko vred – mora biti podana tako, da je »uporabni-
ku« (otroku, bralcu, učencu) čim bolj domača, zanimiva, zabavna, smi-
selna in koristna; da je personificirana, opremljena s slikovnim gradi-
vom, stripovskimi dialogi (ponazorjenimi v besedilnih »oblačkih«),
vsakdanjimi situacijami, šalami, igrami vživljanja v obravnavano snov
1 Sintagma »pojmovno mišljenje« je seveda pleonazem: mišljenje pač ne more biti brezpojmovno,
kolikor so miselna določila njegova edina materija. Razlog, da pojmovni značaj mišljenja tu dodatno
izpostavljamo, izhaja iz neke nove in čedalje bolj popularne rabe termina »mišljenje« (tako v polju
ožje intendirane znanosti, še zlasti kognitivne psihologije in nevroznanosti, kot v sferi prevladujoče-
ga družbenega diskurza), rabe, ki ji objektivna in odtujitvena plat stvarnosti, za katero gre pri mišlje-
nju, očitno hodi v zelje. Nova raba termina »mišljenje« slednje intendira kot subjektivni ali kot psiho-
loški ali kot nevrološki proces – pač z ozirom na partikularni kontekst rabe: bistveno je, da se mišljenje
dojema kot spontani proces, ki prihaja iz notranjosti empiričnih nosilcev (mišljenja). Tiha operacija,
razberljiva med vrsticami tovrstne rabe, rezonira nekako takole: objekt(iv)ni smisel mišljenja nam
ne ustreza; nič zato, izmislili si bomo novega. Tako dobimo, in to ne glede na kontekst, mišljenje brez
pojmovnosti, značilne za mišljenje. Drugače rečeno, govoreč o mišljenju, govorica sodobnega sporoča-
nja hoče misliti, a pri tem noče imeti pojma.
