Page 209 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 209
črka vrača udarec: nesmisel šolske birokracije 209
utež ter s tem vsaj malo uravnovesiti majavo negotovost »relativnosti«,
prav v domnevno neosebnih, splošnih in skupnih ciljih sooči natanko z
imperativom nestandardne, unikatne, neprestano spreminjajoče in sa-
moustvarjajoče (»vseživljenjsko učeče«) se subjektivnosti.
V sodobnem imperativu kakovostne šole se avtoreferenčna in samo-
nikla kakovost, porajajoča se v permanentnem samo-zapisovanju, staplja
z imanenco presežnega subjektivnega smisla, ki se kot ključna splošna
poteza sodobne družbenosti najočitneje »svobodno« izraža, ustvarja,
razvija, uči, uživa, predvsem pa zapoveduje prav na področju sodobnega
šolstva. In tukaj se najočitneje, predvsem pa najbolj masovno tudi bele-
ži. Kakovostno, seveda.
Obrazci samoizpo(po)lnjevanja subjekta
Da je obseg zapisovanja in izpolnjevanja »dokumentov« v zadnjih
dvajsetih letih v šolah vsekakor precej narasel, je razvidno že iz pregle-
da predpisane šolske dokumentacije. K tem dokumentom je treba doda-
ti še druge pisne izdelke, ki jih v pravilnikih ni najti, a predstavljajo pre-
cejšen zalogaj birokratskega udejstvovanja. Dejavnosti »ugotavljanja in
zagotavljanja kakovosti« prinašajo, kot priznavajo celo njihovi snovalci
in zagovorniki, strokovnim delavcem šol veliko dodatnega administra-
tivnega dela.15 Poleg ukvarjanja s samoevalvacijo in kakovostjo se morajo
šole s papirji ukvarjati tudi pri prijavljanju, načrtovanju in organiziranju
raznovrstnih (interdisciplinarnih, »kroskurikularnih«, »medšolskih«,
mednarodnih in na druge načine sodelovalnih) projektov in dejavnosti,
pri pridobivanju dodatnih sredstev njihovega financiranja in ne nazadnje
pri vsakodnevnem stremljenju k izpolnjevanju strokovnih smernic svo-
jega dela.16
A poleg kvantitativnih sprememb je v polju šolske birokracije zazna-
ti predvsem nezanemarljiv kvalitativen preobrat. Zlasti tam, kjer je kul-
15 Cf. Mnenja učiteljev po rezultatih raziskave v Zavašnik Arčnik in Gradišnik, 2011: 58–59; slabosti in
omejitve samoevalvacije v Brejc in Zavašnik Arčnik, 2010: 5.
16 Na spletnih straneh Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je med drugim najti ra-
znovrstne programske smernice in navodila za delo, namenjena posameznim segmentom šolskih
dejavnosti, ki jih zakonodaja izrecno ne omenja, so pa strokovno utemeljene in obvezujoče: Program-
ske smernice za delo oddelčnega učiteljskega zbora in oddelčne skupnosti v osnovnih in srednjih šolah ter v dija-
ških domovih (Kalin et al., 2005); Programske smernice: Svetovalna služba v osnovni šoli (Čačinovič Vogrin-
čič et al., 1999); Interesne dejavnosti za 9-letno osnovno šolo: program osnovnošolskega izobraževanja: koncept
(Kolar, 2008); Učne težave v osnovni šoli: koncept dela (Magajna, 2008); Odkrivanje in delo z nadarjenimi
učenci (Žagar et al., 1999) ipd. Večina tovrstnih smernic, ki podrobno določajo posamezna področja
dela, predvidevajo táko ali drugačno pisno udejstvovanje strokovnih delavcev, povezano z načrtova-
njem, spremljanjem in nenehnim izboljševanjem njihovega dela. Vse omenjene smernice in koncep-
cije dela se še očitneje kot zakonodaja ravnajo po prevladujočem pedagoškem imaginariju, ki na ta
način precej neposredno vstopa v vsakdanje šolsko okolje.
utež ter s tem vsaj malo uravnovesiti majavo negotovost »relativnosti«,
prav v domnevno neosebnih, splošnih in skupnih ciljih sooči natanko z
imperativom nestandardne, unikatne, neprestano spreminjajoče in sa-
moustvarjajoče (»vseživljenjsko učeče«) se subjektivnosti.
V sodobnem imperativu kakovostne šole se avtoreferenčna in samo-
nikla kakovost, porajajoča se v permanentnem samo-zapisovanju, staplja
z imanenco presežnega subjektivnega smisla, ki se kot ključna splošna
poteza sodobne družbenosti najočitneje »svobodno« izraža, ustvarja,
razvija, uči, uživa, predvsem pa zapoveduje prav na področju sodobnega
šolstva. In tukaj se najočitneje, predvsem pa najbolj masovno tudi bele-
ži. Kakovostno, seveda.
Obrazci samoizpo(po)lnjevanja subjekta
Da je obseg zapisovanja in izpolnjevanja »dokumentov« v zadnjih
dvajsetih letih v šolah vsekakor precej narasel, je razvidno že iz pregle-
da predpisane šolske dokumentacije. K tem dokumentom je treba doda-
ti še druge pisne izdelke, ki jih v pravilnikih ni najti, a predstavljajo pre-
cejšen zalogaj birokratskega udejstvovanja. Dejavnosti »ugotavljanja in
zagotavljanja kakovosti« prinašajo, kot priznavajo celo njihovi snovalci
in zagovorniki, strokovnim delavcem šol veliko dodatnega administra-
tivnega dela.15 Poleg ukvarjanja s samoevalvacijo in kakovostjo se morajo
šole s papirji ukvarjati tudi pri prijavljanju, načrtovanju in organiziranju
raznovrstnih (interdisciplinarnih, »kroskurikularnih«, »medšolskih«,
mednarodnih in na druge načine sodelovalnih) projektov in dejavnosti,
pri pridobivanju dodatnih sredstev njihovega financiranja in ne nazadnje
pri vsakodnevnem stremljenju k izpolnjevanju strokovnih smernic svo-
jega dela.16
A poleg kvantitativnih sprememb je v polju šolske birokracije zazna-
ti predvsem nezanemarljiv kvalitativen preobrat. Zlasti tam, kjer je kul-
15 Cf. Mnenja učiteljev po rezultatih raziskave v Zavašnik Arčnik in Gradišnik, 2011: 58–59; slabosti in
omejitve samoevalvacije v Brejc in Zavašnik Arčnik, 2010: 5.
16 Na spletnih straneh Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je med drugim najti ra-
znovrstne programske smernice in navodila za delo, namenjena posameznim segmentom šolskih
dejavnosti, ki jih zakonodaja izrecno ne omenja, so pa strokovno utemeljene in obvezujoče: Program-
ske smernice za delo oddelčnega učiteljskega zbora in oddelčne skupnosti v osnovnih in srednjih šolah ter v dija-
ških domovih (Kalin et al., 2005); Programske smernice: Svetovalna služba v osnovni šoli (Čačinovič Vogrin-
čič et al., 1999); Interesne dejavnosti za 9-letno osnovno šolo: program osnovnošolskega izobraževanja: koncept
(Kolar, 2008); Učne težave v osnovni šoli: koncept dela (Magajna, 2008); Odkrivanje in delo z nadarjenimi
učenci (Žagar et al., 1999) ipd. Večina tovrstnih smernic, ki podrobno določajo posamezna področja
dela, predvidevajo táko ali drugačno pisno udejstvovanje strokovnih delavcev, povezano z načrtova-
njem, spremljanjem in nenehnim izboljševanjem njihovega dela. Vse omenjene smernice in koncep-
cije dela se še očitneje kot zakonodaja ravnajo po prevladujočem pedagoškem imaginariju, ki na ta
način precej neposredno vstopa v vsakdanje šolsko okolje.
