Page 206 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 206
Drugo pedagoškega diskurza
ki opredeljuje pristojnosti ravnatelja, pojavi alinea, ki ravnatelju dodelju-
je odgovornost za zagotavljanje in ugotavljanje kakovosti s samoevalvaci-
jo ter mu nalaga dolžnost priprave letnega poročila o samoevalvaciji šole
ali vrtca (Ur. l. RS, št. 16/2007 – UPB in 36/2008).
Koncepcije kakovosti in njenega »upravljanja« naj bi bile gospodar-
skega izvora in so del sodobnega »menedžerskega« diskurza, njihovo
prisotnost v šolskem prostoru pa je po tej plati moč opazovati kot enega
od izrazov trenda »popodjetjenja« šolstva v okviru sodobnih »neolibe-
ralnih« tendenc (cf. Laval, 2005). Po drugi strani je prav v zvezi z »neo-
liberalnim« diskurzom mogoče govoriti o »pedagogizaciji« ekonomije
in celotne družbe. Teze o »kulturnem« ali »čustvenem« kapitalizmu
poudarjajo natanko »romantizacijo« in »spiritualizacijo« domnev-
no »trdnega« in »praktičnega« sveta človeških potreb in produkcije,
s katerima se v vse plasti družbenega življenja, zlasti pa v trošenje vnaša
moment samoustvarjanja in samopotrjevanja subjekta (cf. Boltanski in
Chiapello, 2005; Illouz, 2010). To, kar določa »neoliberalni« diskurz,
ni le usmerjenost k »oprijemljivim«, »praktičnim« rezultatom in za-
dovoljevanju nevprašljivih (in neprevprašanih) človekovih potreb, tem-
več tudi sočasna »subjektivacija« celotne »oprijemljive« sfere potreb
in produktov; vedno in povsod se mora v prvi vrsti izražati, potrjevati,
razvijati in zadovoljevati »izvorna« subjektivnost, dojeta kot čista pol-
nost samonikle vsebine in imanentnega smisla. Ta trend romantizirane
subjektivacije »presežnega smisla«, ki prežema vse plasti družbenega ži-
vljenja, se najočitneje izraža prav na področju šolstva in v sodobnem pe-
dagoškem imaginariju.12
Izrazje, v katerem danes najpogosteje nastopa logika samonanašal-
ne subjektivnosti, zajema predvsem koncepte kreativnosti, inovativnos-
ti, aktivnosti, različnih oblik procesnosti in, seveda, nepregledno množi-
co »samo-konceptov«. Avtoreferenčnost se kaže tudi v sodobnem kon-
ceptu kakovosti, ki le še na videz odgovarja »od zunaj« in trdno posta-
vljenim kriterijem, ki bi »kakšnost« kakovosti dejansko opredelili in za-
mejili (ter s tem napravili »končno« in dosegljivo). K temu priča tudi na
prvi pogled popolnoma nasprotna logika sodobne »standardizacije ka-
kovosti«. V natančnem in merljivem svetu standardov ISO je najti tudi
pri nas vedno bolj uveljavljen standard ISO 9001 – »sistem vodenja ka-
vacije. Svet za kakovost in evalvacije imenuje minister. Natančnejše pristojnosti Sveta za kakovost in
evalvacije določi minister.« (ZOFVI-G, Ur. l. RS, št. 36/2008) Natančnejše pristojnosti Sveta so do-
ločene s Pravilnikom o posodabljanju vzgojno-izobraževalnega dela (Ur. l. RS, št. 74/2009).
12 Podrobnejšo analizo tega trenda v odnosu do sodobnega pedagoškega diskurza je v pričujočem
zborniku najti v prispevku A. Jovanović.
ki opredeljuje pristojnosti ravnatelja, pojavi alinea, ki ravnatelju dodelju-
je odgovornost za zagotavljanje in ugotavljanje kakovosti s samoevalvaci-
jo ter mu nalaga dolžnost priprave letnega poročila o samoevalvaciji šole
ali vrtca (Ur. l. RS, št. 16/2007 – UPB in 36/2008).
Koncepcije kakovosti in njenega »upravljanja« naj bi bile gospodar-
skega izvora in so del sodobnega »menedžerskega« diskurza, njihovo
prisotnost v šolskem prostoru pa je po tej plati moč opazovati kot enega
od izrazov trenda »popodjetjenja« šolstva v okviru sodobnih »neolibe-
ralnih« tendenc (cf. Laval, 2005). Po drugi strani je prav v zvezi z »neo-
liberalnim« diskurzom mogoče govoriti o »pedagogizaciji« ekonomije
in celotne družbe. Teze o »kulturnem« ali »čustvenem« kapitalizmu
poudarjajo natanko »romantizacijo« in »spiritualizacijo« domnev-
no »trdnega« in »praktičnega« sveta človeških potreb in produkcije,
s katerima se v vse plasti družbenega življenja, zlasti pa v trošenje vnaša
moment samoustvarjanja in samopotrjevanja subjekta (cf. Boltanski in
Chiapello, 2005; Illouz, 2010). To, kar določa »neoliberalni« diskurz,
ni le usmerjenost k »oprijemljivim«, »praktičnim« rezultatom in za-
dovoljevanju nevprašljivih (in neprevprašanih) človekovih potreb, tem-
več tudi sočasna »subjektivacija« celotne »oprijemljive« sfere potreb
in produktov; vedno in povsod se mora v prvi vrsti izražati, potrjevati,
razvijati in zadovoljevati »izvorna« subjektivnost, dojeta kot čista pol-
nost samonikle vsebine in imanentnega smisla. Ta trend romantizirane
subjektivacije »presežnega smisla«, ki prežema vse plasti družbenega ži-
vljenja, se najočitneje izraža prav na področju šolstva in v sodobnem pe-
dagoškem imaginariju.12
Izrazje, v katerem danes najpogosteje nastopa logika samonanašal-
ne subjektivnosti, zajema predvsem koncepte kreativnosti, inovativnos-
ti, aktivnosti, različnih oblik procesnosti in, seveda, nepregledno množi-
co »samo-konceptov«. Avtoreferenčnost se kaže tudi v sodobnem kon-
ceptu kakovosti, ki le še na videz odgovarja »od zunaj« in trdno posta-
vljenim kriterijem, ki bi »kakšnost« kakovosti dejansko opredelili in za-
mejili (ter s tem napravili »končno« in dosegljivo). K temu priča tudi na
prvi pogled popolnoma nasprotna logika sodobne »standardizacije ka-
kovosti«. V natančnem in merljivem svetu standardov ISO je najti tudi
pri nas vedno bolj uveljavljen standard ISO 9001 – »sistem vodenja ka-
vacije. Svet za kakovost in evalvacije imenuje minister. Natančnejše pristojnosti Sveta za kakovost in
evalvacije določi minister.« (ZOFVI-G, Ur. l. RS, št. 36/2008) Natančnejše pristojnosti Sveta so do-
ločene s Pravilnikom o posodabljanju vzgojno-izobraževalnega dela (Ur. l. RS, št. 74/2009).
12 Podrobnejšo analizo tega trenda v odnosu do sodobnega pedagoškega diskurza je v pričujočem
zborniku najti v prispevku A. Jovanović.
