Page 212 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 212
Drugo pedagoškega diskurza
2010). Užitku »Prvega« se ne sme odreči ničesar, a hkrati mu na dekla-
rativni ravni diskurza tudi ni mogoče pripisati ničesar, čemur bi se bilo
odreči sploh treba. Dobronamernost pedagoškega diskurza je, kot je vi-
deti, utemeljena v »izvorni« dobronamernosti predpostavljenega (užit-
ka) »Prvega«.
Zdi se, da mora danes na deklarativni ravni pedagoškega diskurza
iz šolskega polja ostati izključeno predvsem dvoje: na eni strani vsakr-
šna »umazanost« užitka in na drugi strani instanca »gospodarja« kot
taka. Ne gre le za utajo »obscenega užitka despota« v prid dobrega in
zanesljivega »gospodarja-Zakona«, s katerim bi se lahko »varno« iden-
tificirali.19 Natanko v tem se je glede na kafkovsko konstelacijo birokra-
cije zgodil bistven premik. Videti je, da je izločen ne le »transgresivni«,
temveč prav vsakršen gospodar, da celotna sfera »odraslega«, »zunanje-
ga« Drugega kot nečesa, kar bi bilo prvobitni subjektivni »substanci«
vnanje in tuje in bi nad njo slučajno hotelo vršiti karkoli prisilnega in
»trpnega«, v sodobnem pedagoškem diskurzu v celoti umanjka.
Nemara bi lahko rekli, da je sodobni pedagoški diskurz v »eri ne-
nehnih družbenih sprememb« svoje edino trdno sidrišče neomajne go-
tovosti našel prav v prepričanju, da nadrejenemu Drugemu nikakor ne
gre zaupati, kolikor je – tudi v podobi dobrega »gospodarja-Zakona« –
že zdavnaj »padel«. Edini »Drugi«, ki ga je še mogoče tolerirati, mora
biti zato zveden na »Prvega«; vse, kar naj bi nas povezovalo na ravni
občega in v kar je na deklarativni ravni »še mogoče verjeti«, je, kot je
videti, le še participacija na »izvorni substanci subjektivnosti«, katere
»déležniki« smo vsi in zaradi katere smo hkrati vsi različni, posebni,
individualni. Vsi smo »Prvi« in »Prvih« je mnogo. Gotovost v varlji-
vost Drugega je v tej luči komplementarna gotovosti v čistost imanen-
tnega »Prvega«.
Vse, kar v sodobni šoli šteje, pravijo šolniki, je gola »črka zakona«.
A to ne pomeni, da se šola nahaja v trdnem primežu »simbolnega go-
spodarja«. Sodobna verzija pregovornega nasprotja med (imaginarnim)
»duhom« in (simbolno) »črko« se danes še zdaleč ne preveša le na
stran »črke«. Nasprotno. »Vladavina zapisa« se v sodobni šoli vrši na-
tanko v imenu »duhá« kot »izvornega smisla«, ki napolnjuje predpo-
stavljeno instanco skupnega »Prvega«. Zakonodaja subjektu nalaga le
njegovo (izvorno, individualno, samoizražajočo se …) subjektivnost. Vi-
19 Če je fantazma despotske oblasti prikrito dopolnilo »vere« v demokratično oblast »črke Zakona«
(cf. Dolar, 2012: 91–92), je podobo gospodarja kot subjekta predpostavljenega uživanja mogoče bra-
ti kot komplementarno »pravilni« (na neosebnem pravilu utemeljeni) birokratski strukturi oblasti,
katere »kapricioznost« razkriva kafkovski svet.
2010). Užitku »Prvega« se ne sme odreči ničesar, a hkrati mu na dekla-
rativni ravni diskurza tudi ni mogoče pripisati ničesar, čemur bi se bilo
odreči sploh treba. Dobronamernost pedagoškega diskurza je, kot je vi-
deti, utemeljena v »izvorni« dobronamernosti predpostavljenega (užit-
ka) »Prvega«.
Zdi se, da mora danes na deklarativni ravni pedagoškega diskurza
iz šolskega polja ostati izključeno predvsem dvoje: na eni strani vsakr-
šna »umazanost« užitka in na drugi strani instanca »gospodarja« kot
taka. Ne gre le za utajo »obscenega užitka despota« v prid dobrega in
zanesljivega »gospodarja-Zakona«, s katerim bi se lahko »varno« iden-
tificirali.19 Natanko v tem se je glede na kafkovsko konstelacijo birokra-
cije zgodil bistven premik. Videti je, da je izločen ne le »transgresivni«,
temveč prav vsakršen gospodar, da celotna sfera »odraslega«, »zunanje-
ga« Drugega kot nečesa, kar bi bilo prvobitni subjektivni »substanci«
vnanje in tuje in bi nad njo slučajno hotelo vršiti karkoli prisilnega in
»trpnega«, v sodobnem pedagoškem diskurzu v celoti umanjka.
Nemara bi lahko rekli, da je sodobni pedagoški diskurz v »eri ne-
nehnih družbenih sprememb« svoje edino trdno sidrišče neomajne go-
tovosti našel prav v prepričanju, da nadrejenemu Drugemu nikakor ne
gre zaupati, kolikor je – tudi v podobi dobrega »gospodarja-Zakona« –
že zdavnaj »padel«. Edini »Drugi«, ki ga je še mogoče tolerirati, mora
biti zato zveden na »Prvega«; vse, kar naj bi nas povezovalo na ravni
občega in v kar je na deklarativni ravni »še mogoče verjeti«, je, kot je
videti, le še participacija na »izvorni substanci subjektivnosti«, katere
»déležniki« smo vsi in zaradi katere smo hkrati vsi različni, posebni,
individualni. Vsi smo »Prvi« in »Prvih« je mnogo. Gotovost v varlji-
vost Drugega je v tej luči komplementarna gotovosti v čistost imanen-
tnega »Prvega«.
Vse, kar v sodobni šoli šteje, pravijo šolniki, je gola »črka zakona«.
A to ne pomeni, da se šola nahaja v trdnem primežu »simbolnega go-
spodarja«. Sodobna verzija pregovornega nasprotja med (imaginarnim)
»duhom« in (simbolno) »črko« se danes še zdaleč ne preveša le na
stran »črke«. Nasprotno. »Vladavina zapisa« se v sodobni šoli vrši na-
tanko v imenu »duhá« kot »izvornega smisla«, ki napolnjuje predpo-
stavljeno instanco skupnega »Prvega«. Zakonodaja subjektu nalaga le
njegovo (izvorno, individualno, samoizražajočo se …) subjektivnost. Vi-
19 Če je fantazma despotske oblasti prikrito dopolnilo »vere« v demokratično oblast »črke Zakona«
(cf. Dolar, 2012: 91–92), je podobo gospodarja kot subjekta predpostavljenega uživanja mogoče bra-
ti kot komplementarno »pravilni« (na neosebnem pravilu utemeljeni) birokratski strukturi oblasti,
katere »kapricioznost« razkriva kafkovski svet.
