Page 213 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 213
črka vrača udarec: nesmisel šolske birokracije 213
deti je, da simbolno instanco Drugega na deklarativni ravni pedagoške-
ga diskurza nadomešča imaginarni »Prvi«. Situacija, s katero imamo
opravka, je zato kafkovskemu vzdušju nadvse sorodna, a vendar na neki
način obrnjena in s tem pravzaprav radikalizirana.
»To, s čimer imamo opraviti v Kafkovem univerzumu, /.../ je natan-
ko ponoven vdor uživanja v polje Zakona, kratek stik med Drugim Zako-
na in Stvarjo. Zato je Kafkov univerzum nadjazovski /…/. Nadjazovski
imperativ »Uživaj!«, obrat Zakona v nadjaz, pomeni grozljivo izkustvo,
ko naenkrat opazimo, kako je tisto, kar smo imeli za »mrtvo črko« Za-
kona, živo, kako diha, utriplje« (ibid.: 61–62). Tudi v sodobnem pedago-
škem diskurzu in v realnosti sodobne šole imamo opravka z logiko nad-
jazovskega imperativa užitka, a zdi se, da je šolska birokracija pri tem v
sprevrnjeni vlogi. To, kar se na deklarativni ravni predpostavlja, ni ra-
zosebljeni Zakon ali »mrtva črka« simbolnega, na kateri naj bi slone-
la družbena realnost šolskega okolja, temveč natanko vseprisotno »ži-
vljenje«, ki uživa in ki ga moramo obvarovati pred morebitnimi škodlji-
vimi vplivi zunanjosti ter mu omogočiti »svoboden« razvoj. V vsakda-
nu sodobnega šolstva se zato kot odvečni presežek in »presenečenje re-
alnega« kaže – ne vrnitev »potlačenega« užitka, temveč prav vztrajanje
»mrtve črke« Zakona, ki je pedagoški imaginarij kljub vsej svoji dobro-
namernosti ne more pripraviti do tega, da bi se »samoiniciativno« raz-
vijala v »vseživljenjsko učečem se« svetu sodobne družbe.
Predpostavka »nekastriranega«, a »dobrega« uživanja, prepoved
tako rekoč vsakršne »potlačitve« in načelna averzija do pozicije gospo-
darja, ki mora na vsak način ostati izključena – ob tem se v nadaljnji pre-
mislek vsiljuje teza o »psihotični« potezi sodobnega pedagoškega dis-
kurza (in s tem celotne družbe). Zdi se namreč, da noče o delovanju kakr-
šnegakoli označevalca-gospodarja prav ničesar vedeti – niti (še najmanj!)
»v smislu represije« (cf. Lacan, 1993: 149). Nezanemarljiva je tudi spe-
cifična »kuga fantazem«, ki teži sodobni šolski prostor. Medtem ko pe-
dagoški diskurz »ljubi svojo zablodo kot samega sebe« (ibid.: 157), je vi-
deti, da pedagoško »nevednost« v vsakdanji šolski praksi preganja prav
»črka Zakona«. Šola se mora kljub svoji vsesplošno razglašeni dobrona-
mernosti in prijaznosti bolj kot kdajkoli prej soočati s strahom pred svo-
jo (u)pravno nezadostnostjo, nezadostnostjo pred Zakonom. Zdi se, da
z naraščajočim poudarjanjem in zakonskim urejanjem pravic »Prvega«
(vseh »Prvih«) do neskaljenega uživanja skrb za njihovo zaščito mesto-
ma prerašča v paranoidne razsežnosti. Če starše, kot kažejo podatki šol-
ske inšpekcije, vedno bolj preganja fantazma Učitelja-Despota, ki tirani-
zira njihove otroke, se v šolah (seveda, kot je pri paranoji običajno, ne brez
deti je, da simbolno instanco Drugega na deklarativni ravni pedagoške-
ga diskurza nadomešča imaginarni »Prvi«. Situacija, s katero imamo
opravka, je zato kafkovskemu vzdušju nadvse sorodna, a vendar na neki
način obrnjena in s tem pravzaprav radikalizirana.
»To, s čimer imamo opraviti v Kafkovem univerzumu, /.../ je natan-
ko ponoven vdor uživanja v polje Zakona, kratek stik med Drugim Zako-
na in Stvarjo. Zato je Kafkov univerzum nadjazovski /…/. Nadjazovski
imperativ »Uživaj!«, obrat Zakona v nadjaz, pomeni grozljivo izkustvo,
ko naenkrat opazimo, kako je tisto, kar smo imeli za »mrtvo črko« Za-
kona, živo, kako diha, utriplje« (ibid.: 61–62). Tudi v sodobnem pedago-
škem diskurzu in v realnosti sodobne šole imamo opravka z logiko nad-
jazovskega imperativa užitka, a zdi se, da je šolska birokracija pri tem v
sprevrnjeni vlogi. To, kar se na deklarativni ravni predpostavlja, ni ra-
zosebljeni Zakon ali »mrtva črka« simbolnega, na kateri naj bi slone-
la družbena realnost šolskega okolja, temveč natanko vseprisotno »ži-
vljenje«, ki uživa in ki ga moramo obvarovati pred morebitnimi škodlji-
vimi vplivi zunanjosti ter mu omogočiti »svoboden« razvoj. V vsakda-
nu sodobnega šolstva se zato kot odvečni presežek in »presenečenje re-
alnega« kaže – ne vrnitev »potlačenega« užitka, temveč prav vztrajanje
»mrtve črke« Zakona, ki je pedagoški imaginarij kljub vsej svoji dobro-
namernosti ne more pripraviti do tega, da bi se »samoiniciativno« raz-
vijala v »vseživljenjsko učečem se« svetu sodobne družbe.
Predpostavka »nekastriranega«, a »dobrega« uživanja, prepoved
tako rekoč vsakršne »potlačitve« in načelna averzija do pozicije gospo-
darja, ki mora na vsak način ostati izključena – ob tem se v nadaljnji pre-
mislek vsiljuje teza o »psihotični« potezi sodobnega pedagoškega dis-
kurza (in s tem celotne družbe). Zdi se namreč, da noče o delovanju kakr-
šnegakoli označevalca-gospodarja prav ničesar vedeti – niti (še najmanj!)
»v smislu represije« (cf. Lacan, 1993: 149). Nezanemarljiva je tudi spe-
cifična »kuga fantazem«, ki teži sodobni šolski prostor. Medtem ko pe-
dagoški diskurz »ljubi svojo zablodo kot samega sebe« (ibid.: 157), je vi-
deti, da pedagoško »nevednost« v vsakdanji šolski praksi preganja prav
»črka Zakona«. Šola se mora kljub svoji vsesplošno razglašeni dobrona-
mernosti in prijaznosti bolj kot kdajkoli prej soočati s strahom pred svo-
jo (u)pravno nezadostnostjo, nezadostnostjo pred Zakonom. Zdi se, da
z naraščajočim poudarjanjem in zakonskim urejanjem pravic »Prvega«
(vseh »Prvih«) do neskaljenega uživanja skrb za njihovo zaščito mesto-
ma prerašča v paranoidne razsežnosti. Če starše, kot kažejo podatki šol-
ske inšpekcije, vedno bolj preganja fantazma Učitelja-Despota, ki tirani-
zira njihove otroke, se v šolah (seveda, kot je pri paranoji običajno, ne brez
