Page 211 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 211
črka vrača udarec: nesmisel šolske birokracije 211
dobna oblast, kot se kaže v šoli, je vedra in dobronamerna, kot še niko-
li. Če je v Kafkovem Gradu videti, da je tisto, kar prebija okvir budne
(ali bolje, »speče«) realnosti, predvsem užitek oblasti, obscena podoba
nadjazovskega imperativa užitka kot hrbtne plati dobrega in redoljubne-
ga Zakona, ki (denimo v podobi »pomočnikov«) »razposajeno« uživa
na račun subjekta (zemljemerca K.) in ga hkrati poziva, naj bo vendar-
le malo bolj »za hec« (cf. Žižek, 1988: 53–72), je v sodobni šoli vsakršna
»dobronamernost« deklarativno namenjena zgolj užitku subjektivnosti.
Oblast črke Zakona, za katero se v Gradu predpostavlja, da obstaja kot
mrtvi mehanizem, ki se nato izkaže za še kako »živega«, je v sodobnem
pedagoškem diskurzu popolnoma zamolčana. Opravka imamo z obla-
stjo, za katero se (na deklarativni ravni) predvsem predpostavlja, da je ni
(kaj šele, da bi lahko uživala).
Če se kljub vednosti, da večine dokumentov, ki se v šolah vestno za-
pisujejo, nihče dejansko ne bere, vseeno dogaja množično birokratsko
udejstvovanje, to ni zato, ker bi, denimo, vsaj na deklarativni ravni peda-
goškega diskurza (»pa vendar«) verjeli v velikega Šolskega Nadzornika
(Šolsko Oblast). »Subjekt«, ki je danes v šolah predpostavljen, ni Dru-
gi kot varuh simbolnega reda (npr. Veliki Bralec-Ravnatelj), niti Drugi-
-oblastnik, ki bi predpostavljeno užival na račun prikrajšanega subjek-
ta-učenca (npr. Despotski Učitelj)18 – čeravno se zdi, da dikcija otroko-
vih pravic v prvi vrsti predpostavlja in omejuje oblastnika, ki bi lahko
zlorabil moč svoje funkcije na račun otrok. V pedagoškem diskurzu (in
šolski realnosti) imamo opravka predvsem s predpostavko nekakšnega
»Prvega« ali »Izvornega« subjekta, Notranjega Otroka, v katerem bi
se morali prepoznati vsi in ki mu prvobitnega, neomadeževanega, dobre-
ga, predvsem pa smiselnega užitka nikoli nihče ne sme odvzeti ali skvari-
ti. Ta »prvobitnost« je popolnoma »inkluzivna«; najočitneje sicer za-
deva pozicijo učenca, a kolikor smo »vseživljenjski učenci« in »notra-
nji otroci« danes tako in tako vsi, je njena pristojnost »absolutna«. Pr-
votni »nekastrirani« užitek se vsiljivo pripisuje vsem; subjekt, ki pred-
postavljeno uživa, je lociran v vsakem izmed nas, njegov užitek pa seveda
ni »umazani«, orgiastični užitek despota, temveč dobri, čisti, sublimni
užitek subjektivne »nedolžnosti«. Instanca »Prvega« uživa na nemo-
teč in sublimen način, očiščen vsakršne »umazanije«. Ne gre za »ugod-
je«, katerega »uporabo« bi lahko umerjeno predpisovali; ugodje, kot je
izčrpno pokazal Foucault, zahteva disciplino in odrekanje (cf. Foucault,
18 Za vpeljavo sintagme »subjekta, za katerega se predpostavlja, da uživa«, na katero se tu opiramo, in
njeno podrobnejšo obravnavo v luči fantazme despotske oblasti cf. Dolar, 2012: 82–104.
dobna oblast, kot se kaže v šoli, je vedra in dobronamerna, kot še niko-
li. Če je v Kafkovem Gradu videti, da je tisto, kar prebija okvir budne
(ali bolje, »speče«) realnosti, predvsem užitek oblasti, obscena podoba
nadjazovskega imperativa užitka kot hrbtne plati dobrega in redoljubne-
ga Zakona, ki (denimo v podobi »pomočnikov«) »razposajeno« uživa
na račun subjekta (zemljemerca K.) in ga hkrati poziva, naj bo vendar-
le malo bolj »za hec« (cf. Žižek, 1988: 53–72), je v sodobni šoli vsakršna
»dobronamernost« deklarativno namenjena zgolj užitku subjektivnosti.
Oblast črke Zakona, za katero se v Gradu predpostavlja, da obstaja kot
mrtvi mehanizem, ki se nato izkaže za še kako »živega«, je v sodobnem
pedagoškem diskurzu popolnoma zamolčana. Opravka imamo z obla-
stjo, za katero se (na deklarativni ravni) predvsem predpostavlja, da je ni
(kaj šele, da bi lahko uživala).
Če se kljub vednosti, da večine dokumentov, ki se v šolah vestno za-
pisujejo, nihče dejansko ne bere, vseeno dogaja množično birokratsko
udejstvovanje, to ni zato, ker bi, denimo, vsaj na deklarativni ravni peda-
goškega diskurza (»pa vendar«) verjeli v velikega Šolskega Nadzornika
(Šolsko Oblast). »Subjekt«, ki je danes v šolah predpostavljen, ni Dru-
gi kot varuh simbolnega reda (npr. Veliki Bralec-Ravnatelj), niti Drugi-
-oblastnik, ki bi predpostavljeno užival na račun prikrajšanega subjek-
ta-učenca (npr. Despotski Učitelj)18 – čeravno se zdi, da dikcija otroko-
vih pravic v prvi vrsti predpostavlja in omejuje oblastnika, ki bi lahko
zlorabil moč svoje funkcije na račun otrok. V pedagoškem diskurzu (in
šolski realnosti) imamo opravka predvsem s predpostavko nekakšnega
»Prvega« ali »Izvornega« subjekta, Notranjega Otroka, v katerem bi
se morali prepoznati vsi in ki mu prvobitnega, neomadeževanega, dobre-
ga, predvsem pa smiselnega užitka nikoli nihče ne sme odvzeti ali skvari-
ti. Ta »prvobitnost« je popolnoma »inkluzivna«; najočitneje sicer za-
deva pozicijo učenca, a kolikor smo »vseživljenjski učenci« in »notra-
nji otroci« danes tako in tako vsi, je njena pristojnost »absolutna«. Pr-
votni »nekastrirani« užitek se vsiljivo pripisuje vsem; subjekt, ki pred-
postavljeno uživa, je lociran v vsakem izmed nas, njegov užitek pa seveda
ni »umazani«, orgiastični užitek despota, temveč dobri, čisti, sublimni
užitek subjektivne »nedolžnosti«. Instanca »Prvega« uživa na nemo-
teč in sublimen način, očiščen vsakršne »umazanije«. Ne gre za »ugod-
je«, katerega »uporabo« bi lahko umerjeno predpisovali; ugodje, kot je
izčrpno pokazal Foucault, zahteva disciplino in odrekanje (cf. Foucault,
18 Za vpeljavo sintagme »subjekta, za katerega se predpostavlja, da uživa«, na katero se tu opiramo, in
njeno podrobnejšo obravnavo v luči fantazme despotske oblasti cf. Dolar, 2012: 82–104.
