Page 204 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 204
Drugo pedagoškega diskurza
tom« kot konkretno strategijo reševanja vzgojne problematike, za pri-
pravo, izvajanje, spremljanje in evalvacijo katere je odgovorna šola. Vzgo-
ja je v skladu z zakonom ena od strokovnih nalog šole in kršitve šolskih
pravil ali neustrezno vedenje učencev so tudi (ali nemara predvsem) nje-
na odgovornost, ki nakazuje neustreznost preventivnih strategij uresni-
čevanja šolskih vrednot, opredeljenih z zakonom in vzgojnim načrtom
šole. Ali drugače, če učenci kršijo šolska pravila, je šola za to kriva in od-
govorna tudi sama.
Zakonsko uvajanje vzgojnih načrtov so spremljale precejšnje peda-
goške polemike o pomenu in vlogi vzgoje v šoli,7 čeravno je spremem-
ba zakonodaje bolj kot na moralna in etična vprašanja vzgoje ali vpraša-
nja njenega koncepta odgovarjala na spreminjajoče se disciplinske zaga-
te šolskega vsakdana. Večja avtonomnost šol pri oblikovanju šolskih pra-
vil se je zaradi spremenjene disciplinske situacije izrazila predvsem v pre-
cej natančnejši opredelitvi pravil vedenja ter predvidenih vzgojnih ukre-
pov, kot so jo kadarkoli prej podajali šolski predpisi. Med množico na-
tančnih opredelitev »skupnih« šolskih pravil v vzgojnih načrtih se na-
mreč pojavljajo tudi teme, ki so včasih veljale za samoumevni del osnov-
nega bontona javnega občevanja, denimo pravila o vljudnem pozdravlja-
nju, vikanju, kulturi oblačenja, kulturi prehranjevanja ipd.8 Področja, ki
so jih prej določala neformalna, nenapisana pravila bontona, so sedaj ek-
splicitno uradno obeležena.
Resnost obravnave vzgojnega ukrepanja se je znatno povečala na
vseh straneh. Na strani šole se to kaže v stopnjevanju (u)pravnega ali
»uradniškega« pristopa k obravnavi vzgojnih ukrepov, pri čemer je ja-
sno, da se natančnost in resnost obravnave zadevne dokumentacije in
postopkov povečujeta predvsem zaradi pravnega aspekta. Ali drugače, to
dokumentacijo se podrobneje in natančneje ureja predvsem zaradi stra-
hu pred pritožbami staršev in grožnjami z inšpekcijo ali celo s tožbo.
Ravno tovrstne grožnje, katerih dejanskost zgovorno potrjujejo poroči-
la šolske inšpekcije, pričajo o stopnjevanju resnosti obravnave vzgojnega
ukrepanja tudi na strani staršev, katerih simbolna vloga se je pri tem, kot
je videti, bistveno spremenila. Če so se vzgojni ukrepi nekoč obračali k
staršem, ki naj bi jih »vzeli resno« in poskrbeli za »primerno vedenje«
svojih otrok, so starši danes pogosto predvsem v vlogi zagovornika otro-
kovih pravic v odnosu do šole, pri čemer je »resnost«, s katero spreje-
7 Cf. npr. Posebna izdaja Sodobne pedagogike, »Vzgojni koncept šole na razpotjih sodobnosti«, 2007, le-
tnik 58.
8 Cf. npr. Vzgojni načrt Osnove šole Polje.
tom« kot konkretno strategijo reševanja vzgojne problematike, za pri-
pravo, izvajanje, spremljanje in evalvacijo katere je odgovorna šola. Vzgo-
ja je v skladu z zakonom ena od strokovnih nalog šole in kršitve šolskih
pravil ali neustrezno vedenje učencev so tudi (ali nemara predvsem) nje-
na odgovornost, ki nakazuje neustreznost preventivnih strategij uresni-
čevanja šolskih vrednot, opredeljenih z zakonom in vzgojnim načrtom
šole. Ali drugače, če učenci kršijo šolska pravila, je šola za to kriva in od-
govorna tudi sama.
Zakonsko uvajanje vzgojnih načrtov so spremljale precejšnje peda-
goške polemike o pomenu in vlogi vzgoje v šoli,7 čeravno je spremem-
ba zakonodaje bolj kot na moralna in etična vprašanja vzgoje ali vpraša-
nja njenega koncepta odgovarjala na spreminjajoče se disciplinske zaga-
te šolskega vsakdana. Večja avtonomnost šol pri oblikovanju šolskih pra-
vil se je zaradi spremenjene disciplinske situacije izrazila predvsem v pre-
cej natančnejši opredelitvi pravil vedenja ter predvidenih vzgojnih ukre-
pov, kot so jo kadarkoli prej podajali šolski predpisi. Med množico na-
tančnih opredelitev »skupnih« šolskih pravil v vzgojnih načrtih se na-
mreč pojavljajo tudi teme, ki so včasih veljale za samoumevni del osnov-
nega bontona javnega občevanja, denimo pravila o vljudnem pozdravlja-
nju, vikanju, kulturi oblačenja, kulturi prehranjevanja ipd.8 Področja, ki
so jih prej določala neformalna, nenapisana pravila bontona, so sedaj ek-
splicitno uradno obeležena.
Resnost obravnave vzgojnega ukrepanja se je znatno povečala na
vseh straneh. Na strani šole se to kaže v stopnjevanju (u)pravnega ali
»uradniškega« pristopa k obravnavi vzgojnih ukrepov, pri čemer je ja-
sno, da se natančnost in resnost obravnave zadevne dokumentacije in
postopkov povečujeta predvsem zaradi pravnega aspekta. Ali drugače, to
dokumentacijo se podrobneje in natančneje ureja predvsem zaradi stra-
hu pred pritožbami staršev in grožnjami z inšpekcijo ali celo s tožbo.
Ravno tovrstne grožnje, katerih dejanskost zgovorno potrjujejo poroči-
la šolske inšpekcije, pričajo o stopnjevanju resnosti obravnave vzgojnega
ukrepanja tudi na strani staršev, katerih simbolna vloga se je pri tem, kot
je videti, bistveno spremenila. Če so se vzgojni ukrepi nekoč obračali k
staršem, ki naj bi jih »vzeli resno« in poskrbeli za »primerno vedenje«
svojih otrok, so starši danes pogosto predvsem v vlogi zagovornika otro-
kovih pravic v odnosu do šole, pri čemer je »resnost«, s katero spreje-
7 Cf. npr. Posebna izdaja Sodobne pedagogike, »Vzgojni koncept šole na razpotjih sodobnosti«, 2007, le-
tnik 58.
8 Cf. npr. Vzgojni načrt Osnove šole Polje.
