Page 210 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 210
Drugo pedagoškega diskurza
tura birokratsko-pisnega udejstvovanja neposredno motivirana z zahte-
vami in načeli pedagoške stroke, se najočitneje izraža spremenjena logi-
ka delovanja sodobne birokracije. Če je skrb za natančnost in zakoni-
tost postopkov in dokumentacije resda motivirana s skrbjo za upošteva-
nje zakonsko določenih pravic, stopnjevana (u)pravnost nikakor ni izraz
poskusa »razosebljanja« uradnih odnosov v imenu zagotavljanja »ura-
dnosti presoje« in ohranjanja meje med zasebnim in uradnim. Naspro-
tno. Takó zapisovanje in dokumentiranje kot naraščanje njune (u)prav-
ne resnosti potekata natanko v imenu »osebnega«. Uradna forma tu
ni zato, da bi vnašala red oblasti v nepregledno kaotičnost posameznih
stremljenj in apetitov, temveč zato, da jih odkriva, spodbuja, spremlja,
razvija, izboljšuje. Ali, če se držimo dikcije pedagoškega diskurza, da jim
omogoči, da to počno samostojno in samoiniciativno. Konica uradnega
peresa subjektivnosti ne popisuje zato, da bi jo omejila, temveč zato, da
bi ji omogočila, da se izrazi. Naraščajoče beleženje v sodobni šoli poteka
natanko v imenu »svobodnega« samoizraza vedno-že prisotnega in ne-
skončno potentnega subjektivnega smisla.
Kot v odgovor temu vzpenjajočemu se smislu čistega vsebinskega
presežka se v formalnem polju šolske birokracije komplementarno raz-
rašča presežni nesmisel formalizacije. Vsem, ki se morajo z njo ukvarjati,
je bolj ali manj jasno, da je kljub vsej »dobronamernosti« in svoji navi-
dezni »uporabnosti« naraščajoča »birokracija« predvsem »sama sebi
namen«. Četudi je videti nadvse pripravna (da udejanji pedagoške sa-
nje o idealni šoli), pravzaprav »ničemur ne služi«. S tem bi lahko v kon-
tekstu psihoanalize že »po definiciji« služila užitku nadjazovskega im-
perativa.17 Vprašanje, ki se zastavlja s kvalitativnim premikom v notranji
logiki šolske birokracije, se usmerja prav v to domnevno uživanje. Je so-
dobni nesmisel birokracije res predvsem nesmisel užitka? Kdo, če sploh
kdo, danes v šolah »uživa« v zapisovanju?
Prikličimo si spet pred oči izhodiščno kafkovsko ozadje: »domnev-
nost« vseprisotne in nikjer vidno utelešene, dobronamerne in vedre
oblasti, problem (ne)ločljivosti uradnega in zasebnega, obscenost preple-
ta prijazne domačnosti s strogostjo zakona o upravnem postopku, tože-
če učiteljstvo, ki noče biti uradništvo in ki trpi pod pritiski nemogočih
pravil in pričakovanj – videti je, da smo s sodobno šolo v središču ka-
fkovskega romana. A kljub mnogim podobnostim se kafkovski podo-
bi birokracije v sodobnem šolstvu vendarle dodaja nov obrat vijaka. So-
17 Cf. »Užitek je to, kar ne služi ničemur. /.../ Nič ne sili kogarkoli k uživanju, razen nadjaza. Nadjaz je
imperativ užitka – Uživaj!« (Lacan, 1985: 6–7)
tura birokratsko-pisnega udejstvovanja neposredno motivirana z zahte-
vami in načeli pedagoške stroke, se najočitneje izraža spremenjena logi-
ka delovanja sodobne birokracije. Če je skrb za natančnost in zakoni-
tost postopkov in dokumentacije resda motivirana s skrbjo za upošteva-
nje zakonsko določenih pravic, stopnjevana (u)pravnost nikakor ni izraz
poskusa »razosebljanja« uradnih odnosov v imenu zagotavljanja »ura-
dnosti presoje« in ohranjanja meje med zasebnim in uradnim. Naspro-
tno. Takó zapisovanje in dokumentiranje kot naraščanje njune (u)prav-
ne resnosti potekata natanko v imenu »osebnega«. Uradna forma tu
ni zato, da bi vnašala red oblasti v nepregledno kaotičnost posameznih
stremljenj in apetitov, temveč zato, da jih odkriva, spodbuja, spremlja,
razvija, izboljšuje. Ali, če se držimo dikcije pedagoškega diskurza, da jim
omogoči, da to počno samostojno in samoiniciativno. Konica uradnega
peresa subjektivnosti ne popisuje zato, da bi jo omejila, temveč zato, da
bi ji omogočila, da se izrazi. Naraščajoče beleženje v sodobni šoli poteka
natanko v imenu »svobodnega« samoizraza vedno-že prisotnega in ne-
skončno potentnega subjektivnega smisla.
Kot v odgovor temu vzpenjajočemu se smislu čistega vsebinskega
presežka se v formalnem polju šolske birokracije komplementarno raz-
rašča presežni nesmisel formalizacije. Vsem, ki se morajo z njo ukvarjati,
je bolj ali manj jasno, da je kljub vsej »dobronamernosti« in svoji navi-
dezni »uporabnosti« naraščajoča »birokracija« predvsem »sama sebi
namen«. Četudi je videti nadvse pripravna (da udejanji pedagoške sa-
nje o idealni šoli), pravzaprav »ničemur ne služi«. S tem bi lahko v kon-
tekstu psihoanalize že »po definiciji« služila užitku nadjazovskega im-
perativa.17 Vprašanje, ki se zastavlja s kvalitativnim premikom v notranji
logiki šolske birokracije, se usmerja prav v to domnevno uživanje. Je so-
dobni nesmisel birokracije res predvsem nesmisel užitka? Kdo, če sploh
kdo, danes v šolah »uživa« v zapisovanju?
Prikličimo si spet pred oči izhodiščno kafkovsko ozadje: »domnev-
nost« vseprisotne in nikjer vidno utelešene, dobronamerne in vedre
oblasti, problem (ne)ločljivosti uradnega in zasebnega, obscenost preple-
ta prijazne domačnosti s strogostjo zakona o upravnem postopku, tože-
če učiteljstvo, ki noče biti uradništvo in ki trpi pod pritiski nemogočih
pravil in pričakovanj – videti je, da smo s sodobno šolo v središču ka-
fkovskega romana. A kljub mnogim podobnostim se kafkovski podo-
bi birokracije v sodobnem šolstvu vendarle dodaja nov obrat vijaka. So-
17 Cf. »Užitek je to, kar ne služi ničemur. /.../ Nič ne sili kogarkoli k uživanju, razen nadjaza. Nadjaz je
imperativ užitka – Uživaj!« (Lacan, 1985: 6–7)
