Page 207 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 207
črka vrača udarec: nesmisel šolske birokracije 207
kovosti«. Certificiranje v skladu s standardom »vodenja kakovosti« je
pri nas v domeni Slovenskega instituta za kakovost in meroslovje (SIQ).
Na spletni strani inštituta izvemo, da je standard, ki je »zgrajen na na-
čelih vodenja kakovosti« uspešnih proizvodnih in storitvenih organiza-
cij, »povzetek dobre poslovne prakse« in »v pomoč organizacijam, ki
žele slediti samo najboljšemu«, da se osredotoča na učinkovitost orga-
nizacij, ki želijo povečati zadovoljstvo svojih strank, in da poleg »vode-
nja kakovosti« (!) določa še delovanje vodstva, ravnanje z viri, izvajanje
osnovne dejavnosti organizacij in njihov nadzor (cf. Spletna stran SIQ,
www.siq.si).
Ob prvem srečanju s sintagmo »sistem vodenja kakovosti« se ne-
poučenemu ušesu za trenutek nemara zazdi, da je prišlo do nehotenega
lapsusa in da bi bilo v zvezi s tem, kar nam sintagma sporoča, treba raz-
mišljati v smeri »kakovostnega vodenja« ali kaj podobnega. V resnici je
»vodenje kakovosti«, čeravno naj se opravlja s strani vodstvenih delav-
cev organizacij in dejansko igra na pomensko večplastnost »vodenja«,
razumeti predvsem na način, kot pedagogika »vodi dečka«.13 Ne gre za
opredeljevanje posameznih kriterijev kakovosti tega ali onega (produkta
ali dejavnosti); gre za univerzalno kakovost, ki jo je bolj kot doseči treba
predvsem »voditi«: beležiti, spremljati, spodbujati, ocenjevati, primerja-
ti, certificirati, oglaševati, certifikate pa seveda redno obnavljati. Četudi
se zdi, da bi morala biti vsakršna kakovost, ki se jo »vodi«, naprej kako-
vost nečesa, opredeljena in zagotovljena z nekimi drugimi, od »vodenja«
ločenimi »objektivnimi« kriteriji, se prav skozi »vodenje« kakovost de-
jansko šele proizvaja – ugotavlja in zagotavlja. »Vodenje« kakovosti pro-
izvaja čisto »presežno« kakovost, ki vznika na popolnoma avtoreferen-
čen način. Temeljna poteza sodobne koncepcije kakovosti, ki je po eni
strani vedno že tu, predvsem pa v sebi smiselna in polna, saj za svojo vse-
bino ne rabi zunanjih določil, je po drugi strani natanko permanentno
gibanje neprestanega ugotavljanja in zagotavljanja, ki nikoli ne doseže
dokončne izgotovljenosti in miru; proizvaja se v neskončnem toku samo-
potrjevanja. Ni naključje, da pomeni implementacija sistemov vodenja
kakovosti in obnavljanje certifikatov v praksi najprej in predvsem ogro-
mno »pisarniških« poslov: zapisovanja, popisovanja, vpisovanja, opiso-
vanja in drugega birokratskega pisnega udejstvovanja. Nekje se mora pre-
sežek čiste kakovosti vendarle (in vedno znova!) manifestirati.
13 Cf. »pedagộg –a m, pedagộginja, pedagộški, pedagogîja. Tujka, prevzeta po zgledu nem. Pädagoge, frc. pé-
dagogue in lat. paedagōgus iz gr. paidagōgós ‘vzgojitelj’, kar je zloženka iz gr. paĩs, rod. paidós ‘deček, dekli-
ca, otrok’ in izpeljanke iz glagola ágō ‘vodim’. Prvotni pomen je torej ‘voditelj dečkov, otrok’« (Snoj,
1997).
kovosti«. Certificiranje v skladu s standardom »vodenja kakovosti« je
pri nas v domeni Slovenskega instituta za kakovost in meroslovje (SIQ).
Na spletni strani inštituta izvemo, da je standard, ki je »zgrajen na na-
čelih vodenja kakovosti« uspešnih proizvodnih in storitvenih organiza-
cij, »povzetek dobre poslovne prakse« in »v pomoč organizacijam, ki
žele slediti samo najboljšemu«, da se osredotoča na učinkovitost orga-
nizacij, ki želijo povečati zadovoljstvo svojih strank, in da poleg »vode-
nja kakovosti« (!) določa še delovanje vodstva, ravnanje z viri, izvajanje
osnovne dejavnosti organizacij in njihov nadzor (cf. Spletna stran SIQ,
www.siq.si).
Ob prvem srečanju s sintagmo »sistem vodenja kakovosti« se ne-
poučenemu ušesu za trenutek nemara zazdi, da je prišlo do nehotenega
lapsusa in da bi bilo v zvezi s tem, kar nam sintagma sporoča, treba raz-
mišljati v smeri »kakovostnega vodenja« ali kaj podobnega. V resnici je
»vodenje kakovosti«, čeravno naj se opravlja s strani vodstvenih delav-
cev organizacij in dejansko igra na pomensko večplastnost »vodenja«,
razumeti predvsem na način, kot pedagogika »vodi dečka«.13 Ne gre za
opredeljevanje posameznih kriterijev kakovosti tega ali onega (produkta
ali dejavnosti); gre za univerzalno kakovost, ki jo je bolj kot doseči treba
predvsem »voditi«: beležiti, spremljati, spodbujati, ocenjevati, primerja-
ti, certificirati, oglaševati, certifikate pa seveda redno obnavljati. Četudi
se zdi, da bi morala biti vsakršna kakovost, ki se jo »vodi«, naprej kako-
vost nečesa, opredeljena in zagotovljena z nekimi drugimi, od »vodenja«
ločenimi »objektivnimi« kriteriji, se prav skozi »vodenje« kakovost de-
jansko šele proizvaja – ugotavlja in zagotavlja. »Vodenje« kakovosti pro-
izvaja čisto »presežno« kakovost, ki vznika na popolnoma avtoreferen-
čen način. Temeljna poteza sodobne koncepcije kakovosti, ki je po eni
strani vedno že tu, predvsem pa v sebi smiselna in polna, saj za svojo vse-
bino ne rabi zunanjih določil, je po drugi strani natanko permanentno
gibanje neprestanega ugotavljanja in zagotavljanja, ki nikoli ne doseže
dokončne izgotovljenosti in miru; proizvaja se v neskončnem toku samo-
potrjevanja. Ni naključje, da pomeni implementacija sistemov vodenja
kakovosti in obnavljanje certifikatov v praksi najprej in predvsem ogro-
mno »pisarniških« poslov: zapisovanja, popisovanja, vpisovanja, opiso-
vanja in drugega birokratskega pisnega udejstvovanja. Nekje se mora pre-
sežek čiste kakovosti vendarle (in vedno znova!) manifestirati.
13 Cf. »pedagộg –a m, pedagộginja, pedagộški, pedagogîja. Tujka, prevzeta po zgledu nem. Pädagoge, frc. pé-
dagogue in lat. paedagōgus iz gr. paidagōgós ‘vzgojitelj’, kar je zloženka iz gr. paĩs, rod. paidós ‘deček, dekli-
ca, otrok’ in izpeljanke iz glagola ágō ‘vodim’. Prvotni pomen je torej ‘voditelj dečkov, otrok’« (Snoj,
1997).
