Page 203 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 203
črka vrača udarec: nesmisel šolske birokracije 203
nim delavcem šole, ki zastopa interese učenca ob odsotnosti staršev) in
po razgovoru pripraviti pisni obrazložen predlog za izrek opomina ter ga
predloži učiteljskemu zboru, ki lahko (pisno) izreče vzgojni opomin. O
poteku celotnega postopka izrekanja opomina mora šola voditi zabelež-
ke (cf. 3. člen Pravilnika). O izrečenem vzgojnem opominu je treba (pi-
sno) obvestiti starše. Šola izda dva izvoda, en podpisan izvod se vrne šoli
in vloži v mapo vzgojnih opominov. Šola, določa nadalje Pravilnik, mora
za vsakega učenca, ki mu je izrečen vzgojni opomin, (pisno) pripraviti in-
dividualizirani vzgojni načrt, v katerem mora opredeliti vzgojne dejav-
nosti in postopke, ki jih bo izvajala.
Individualizirani vzgojni načrt je bil v seznam dokumentacije o
učencu vnesen šele s Pravilnikom o dokumentaciji leta 2012. V letu 2011
je bil precej skrajšani povzetek Pravilnika o vzgojnih opominih vnesen v
60.f člen Zakona o osnovni šoli (ZOsn-H, Ur. l. RS, št. 87/2011), pri če-
mer ostaja zgoraj opisani postopek izrekanja vzgojnega opomina enak,
Pravilnik o vzgojnih opominih pa je sicer prenehal veljati.
Če se na prvi pogled morda zdi, da sta nadomestitev prej razveja-
ne palete vzgojnih ukrepov z enim samim vzgojnim opominom in pre-
cejšnja »avtonomija« šol pri določanju vzgojnih načrtov in šolskih re-
dov korak stran od uradne določenosti in resnosti obravnavanja vzgoj-
nih ukrepov, je v resnici obratno. Resnost obravnave vzgojnih ukrepov
se je povečala, predvsem pa se je spremenila njena notranja logika. Refor-
me vzgojnih ukrepov so bile med drugim motivirane z zmanjševanjem
njihove simbolne učinkovitosti, predvsem pa s spremembo prevladujo-
čega ideološkega polja, v katerem je 1) logiko kaznovanja kršitev morala
zamenjati logika preventivnega spodbujanja zaželenega vedenja v »pozi-
tivnem« demokratičnem in sodelovalnem vzdušju in 2) v katerem se je
odgovornost za vedenje otrok močno razširila na šolo. Vzgojni ukrep kot
simbolna kazen za neprimerno vedenje z namenom ukrepanja staršev
v smeri prilagoditve učenčevega vedenja in njegove podreditve šolskim
pravilom je zamenjala paleta »prijaznejših« in »vzgojno učinkovitej-
ših« šolskih strategij »uresničevanja vrednot in pravil«, ki naj bi delova-
le predvsem preventivno, svetovalno in na osnovi afirmacije zaželenega
vedenja. Simbolno kazen, ki naj bi delovala predvsem »s črko«, je zame-
njala logika vzgojnega ukrepanja s »praktičnimi«, otipljivejšimi sredstvi
(npr. z restitucijo). Vzgojni opomin ostaja edini ukrep, ki ga predpisuje
»obča avtoriteta« in ki naj bi vsaj delno učinkoval že (zgolj) na simbolni
ravni, kolikor šoli pod določenimi pogoji omogoča enostransko ukrepa-
nje s konkretnimi posledicami (prešolanje brez soglasja staršev). A tudi
ta ukrep mora biti pospremljen z »individualiziranim vzgojnim načr-
nim delavcem šole, ki zastopa interese učenca ob odsotnosti staršev) in
po razgovoru pripraviti pisni obrazložen predlog za izrek opomina ter ga
predloži učiteljskemu zboru, ki lahko (pisno) izreče vzgojni opomin. O
poteku celotnega postopka izrekanja opomina mora šola voditi zabelež-
ke (cf. 3. člen Pravilnika). O izrečenem vzgojnem opominu je treba (pi-
sno) obvestiti starše. Šola izda dva izvoda, en podpisan izvod se vrne šoli
in vloži v mapo vzgojnih opominov. Šola, določa nadalje Pravilnik, mora
za vsakega učenca, ki mu je izrečen vzgojni opomin, (pisno) pripraviti in-
dividualizirani vzgojni načrt, v katerem mora opredeliti vzgojne dejav-
nosti in postopke, ki jih bo izvajala.
Individualizirani vzgojni načrt je bil v seznam dokumentacije o
učencu vnesen šele s Pravilnikom o dokumentaciji leta 2012. V letu 2011
je bil precej skrajšani povzetek Pravilnika o vzgojnih opominih vnesen v
60.f člen Zakona o osnovni šoli (ZOsn-H, Ur. l. RS, št. 87/2011), pri če-
mer ostaja zgoraj opisani postopek izrekanja vzgojnega opomina enak,
Pravilnik o vzgojnih opominih pa je sicer prenehal veljati.
Če se na prvi pogled morda zdi, da sta nadomestitev prej razveja-
ne palete vzgojnih ukrepov z enim samim vzgojnim opominom in pre-
cejšnja »avtonomija« šol pri določanju vzgojnih načrtov in šolskih re-
dov korak stran od uradne določenosti in resnosti obravnavanja vzgoj-
nih ukrepov, je v resnici obratno. Resnost obravnave vzgojnih ukrepov
se je povečala, predvsem pa se je spremenila njena notranja logika. Refor-
me vzgojnih ukrepov so bile med drugim motivirane z zmanjševanjem
njihove simbolne učinkovitosti, predvsem pa s spremembo prevladujo-
čega ideološkega polja, v katerem je 1) logiko kaznovanja kršitev morala
zamenjati logika preventivnega spodbujanja zaželenega vedenja v »pozi-
tivnem« demokratičnem in sodelovalnem vzdušju in 2) v katerem se je
odgovornost za vedenje otrok močno razširila na šolo. Vzgojni ukrep kot
simbolna kazen za neprimerno vedenje z namenom ukrepanja staršev
v smeri prilagoditve učenčevega vedenja in njegove podreditve šolskim
pravilom je zamenjala paleta »prijaznejših« in »vzgojno učinkovitej-
ših« šolskih strategij »uresničevanja vrednot in pravil«, ki naj bi delova-
le predvsem preventivno, svetovalno in na osnovi afirmacije zaželenega
vedenja. Simbolno kazen, ki naj bi delovala predvsem »s črko«, je zame-
njala logika vzgojnega ukrepanja s »praktičnimi«, otipljivejšimi sredstvi
(npr. z restitucijo). Vzgojni opomin ostaja edini ukrep, ki ga predpisuje
»obča avtoriteta« in ki naj bi vsaj delno učinkoval že (zgolj) na simbolni
ravni, kolikor šoli pod določenimi pogoji omogoča enostransko ukrepa-
nje s konkretnimi posledicami (prešolanje brez soglasja staršev). A tudi
ta ukrep mora biti pospremljen z »individualiziranim vzgojnim načr-
