Page 201 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 201
črka vrača udarec: nesmisel šolske birokracije 201
Glavna skrb »uporabnikov« vzgoje in izobraževanja (tj. učencev in star-
šev) in posledično tudi šole je glede zagotavljanja pravic z (u)pravno na-
tančnostjo postopkov in dokumentacije razumljivo usmerjena predvsem
na dve ključni problematični področji: na področje vzgojnih ukrepov ter
na področje ocenjevanja.5 Podrobneje bomo izpostavili področje vzgoj-
nih ukrepov, kjer se resnost uradniške plati šole precej očitno stopnjuje
in spreminja po načinu svojega učinkovanja.
Nekoč je na tem področju veljal Pravilnik o pravicah in dolžnostih
učencev v osnovni šoli (Ur. l. RS, št. 31/1996, 15/1998, 75/2004), ki je
določal pravice učencev, njihovo uveljavljanje in izpolnjevanje dolžno-
sti ter kršitve šolskih pravil in oblike vzgojnih ukrepov. Opredeljeval je
lažje in težje kršitve pravil ter predpisoval ustrezne vrste vzgojnih ukre-
pov ter postopek njihovega izrekanja. Vrste vzgojnih ukrepov so obsega-
le ustni opomin razrednika, pisni opomin razrednika, strogi opomin ra-
zrednika (t. i. »ukor« razrednika), opomin oddelčnega učiteljskega zbo-
ra, opomin ravnatelja in možnost premestitve v drug oddelek ter opo-
min učiteljskega zbora z možnostjo začetka postopka odločanja o pre-
šolanju učenca (Pravilnik o pravicah in dolžnostih, Ur. l. RS, št. 31/1996,
33. člen). Leta 2007 se je v Zakon o osnovni šoli vnesla razširitev 60. čle-
na, ki po spremembi obsega dve poglavji in devet podčlenov (ZOsn-F,
Ur. l. RS, št. 102/2007). V prvem podpoglavju, »IV.A ODLOČANJE
O PRAVICAH IN DOLŽNOSTIH UČENCEV«, se v 60.a členu po-
javi že omenjena novost eksplicitne omembe Zakona o splošnem uprav-
nem postopku (ZUP). To poglavje nadalje podrobno opredeljuje obliko-
vanje in sestavo pritožbene komisije, ki odloča o pritožbah v zvezi z ure-
sničevanjem pravic in dolžnosti učencev. Pritožbena komisija ni novost.
Tudi Pravilnik o pravicah in dolžnostih (1996) je določal, da se ob more-
bitnih pritožbah staršev zoper vzgojni ukrep imenuje komisija. Razlika
je v tem, da je bila komisija takrat tričlanska (z enim zunanjim članom)
in sklicana po potrebi, medtem ko po spremenjenem zakonu na šoli stal-
no deluje desetčlanska komisija, ki jo večinoma sestavljajo zaposleni in
katere (za vsak primer posebej izbranih) pet članov sedaj odloča o vsa-
kem posameznem premeru (trije predstavniki šole, dva zunanja člana).6
5 Letno poročilo Inšpektorata za šolstvo in šport iz leta 2003 denimo izrecno navaja, da med
prevladujočimi pobudami izrednega inšpekcijskega nadzora, ki se nanašajo na izpolnjevanje pravic
in dolžnosti, »močno izstopajo tiste, ki se nanašajo na pravice v zvezi z ocenjevanjem znanja in
vzgojnim ukrepanjem« (Poročilo glavnega inšpektorja 2003: 14).
6 Mimogrede naj omenimo, da se eksplicitna uvedba pristojnosti ZUP nanaša tudi na delo in odloča-
nje pritožbene komisije. Z vidika rabe ZUP ta »rešitev načeloma ni najbolj posrečena, ker ZUP vo-
denje upravnega postopka prilagaja monokratičnemu (enoosebnemu) organu« (Kovač, 2007: 59),
ZOsn-F pa določa »ne le komisijo kot sestav več oseb, ampak kombinira splošno komisijo in komi-
Glavna skrb »uporabnikov« vzgoje in izobraževanja (tj. učencev in star-
šev) in posledično tudi šole je glede zagotavljanja pravic z (u)pravno na-
tančnostjo postopkov in dokumentacije razumljivo usmerjena predvsem
na dve ključni problematični področji: na področje vzgojnih ukrepov ter
na področje ocenjevanja.5 Podrobneje bomo izpostavili področje vzgoj-
nih ukrepov, kjer se resnost uradniške plati šole precej očitno stopnjuje
in spreminja po načinu svojega učinkovanja.
Nekoč je na tem področju veljal Pravilnik o pravicah in dolžnostih
učencev v osnovni šoli (Ur. l. RS, št. 31/1996, 15/1998, 75/2004), ki je
določal pravice učencev, njihovo uveljavljanje in izpolnjevanje dolžno-
sti ter kršitve šolskih pravil in oblike vzgojnih ukrepov. Opredeljeval je
lažje in težje kršitve pravil ter predpisoval ustrezne vrste vzgojnih ukre-
pov ter postopek njihovega izrekanja. Vrste vzgojnih ukrepov so obsega-
le ustni opomin razrednika, pisni opomin razrednika, strogi opomin ra-
zrednika (t. i. »ukor« razrednika), opomin oddelčnega učiteljskega zbo-
ra, opomin ravnatelja in možnost premestitve v drug oddelek ter opo-
min učiteljskega zbora z možnostjo začetka postopka odločanja o pre-
šolanju učenca (Pravilnik o pravicah in dolžnostih, Ur. l. RS, št. 31/1996,
33. člen). Leta 2007 se je v Zakon o osnovni šoli vnesla razširitev 60. čle-
na, ki po spremembi obsega dve poglavji in devet podčlenov (ZOsn-F,
Ur. l. RS, št. 102/2007). V prvem podpoglavju, »IV.A ODLOČANJE
O PRAVICAH IN DOLŽNOSTIH UČENCEV«, se v 60.a členu po-
javi že omenjena novost eksplicitne omembe Zakona o splošnem uprav-
nem postopku (ZUP). To poglavje nadalje podrobno opredeljuje obliko-
vanje in sestavo pritožbene komisije, ki odloča o pritožbah v zvezi z ure-
sničevanjem pravic in dolžnosti učencev. Pritožbena komisija ni novost.
Tudi Pravilnik o pravicah in dolžnostih (1996) je določal, da se ob more-
bitnih pritožbah staršev zoper vzgojni ukrep imenuje komisija. Razlika
je v tem, da je bila komisija takrat tričlanska (z enim zunanjim članom)
in sklicana po potrebi, medtem ko po spremenjenem zakonu na šoli stal-
no deluje desetčlanska komisija, ki jo večinoma sestavljajo zaposleni in
katere (za vsak primer posebej izbranih) pet članov sedaj odloča o vsa-
kem posameznem premeru (trije predstavniki šole, dva zunanja člana).6
5 Letno poročilo Inšpektorata za šolstvo in šport iz leta 2003 denimo izrecno navaja, da med
prevladujočimi pobudami izrednega inšpekcijskega nadzora, ki se nanašajo na izpolnjevanje pravic
in dolžnosti, »močno izstopajo tiste, ki se nanašajo na pravice v zvezi z ocenjevanjem znanja in
vzgojnim ukrepanjem« (Poročilo glavnega inšpektorja 2003: 14).
6 Mimogrede naj omenimo, da se eksplicitna uvedba pristojnosti ZUP nanaša tudi na delo in odloča-
nje pritožbene komisije. Z vidika rabe ZUP ta »rešitev načeloma ni najbolj posrečena, ker ZUP vo-
denje upravnega postopka prilagaja monokratičnemu (enoosebnemu) organu« (Kovač, 2007: 59),
ZOsn-F pa določa »ne le komisijo kot sestav več oseb, ampak kombinira splošno komisijo in komi-
