Page 200 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 200
Drugo pedagoškega diskurza
plicitno ne določa, je na področju šolstva ZUP že tako smiselno veljaven
povsod, kjer je »predmet odločanja /.../ konkretna pravica, obveznost
ali pravna korist stranke (učenca), ki sodi na področje upravnega prava«
(Kovač, 2007: 55). O »smiselnosti« rabe ZUP v vseh posameznih (in ne
maloštevilnih) primerih spora, v katerih se, denimo, napaka v postop-
ku navaja kot razlog izpodbijanja določenega šolskega ukrepa, je, kot si
lahko predstavljamo, najbrž mogoče precej razpravljati. Uvedba eksplici-
tnega zakonskega določila o (posledično celoviti) rabi ZUP v šoli vnaša
v šolsko administracijo še dodatno (u)pravniško razsežnost, ko za prime-
re aplikacije ZUP v celoti predpostavlja opravljen strokovni izpit iz ZUP
pri vsaj enem od vodstvenih delavcev ali strokovnih delavcev, ki sodelu-
jejo pri odločanju. Strokovno-(u)pravna utemeljitev rabe ZUP v šolstvu
je v vsakem primeru jasna: »raba ZUP v šolstvu /.../ ni določena zaradi
formalizacije same po sebi. Ključni namen upoštevanja ZUP, vsaj v po-
glavitnih elementih, /.../ je predvsem varstvo ustavnih pravic in svobo-
ščin učencev kot državljanov oziroma prebivalcev naše države. /.../ ZUP
je treba jemati kot orodje zakonitosti, kot dopolnilo in ne kot oponent
strokovnim merilom pedagogike« (ibid.: 60, poudarek dodan).
O primarnosti (predvsem) otrokovih pravic in potrebi po njihovem
pravnem varstvu v šoli priča tudi delovanje šolske inšpekcije. Namen šol-
ske inšpekcije, kot ga opredeljuje zakon že od leta 1996, je v prvi vrsti za-
gotavljanje spoštovanja »zakonitosti in s tem zaščita pravic predšolskih
otrok, učencev, vajencev, dijakov, študentov in udeležencev izobraževa-
nja odraslih /.../ ter strokovnih delavcev« (Zakon o šolski inšpekciji, Ur.
l. RS, št. 29/1996, 114/2005, 1. člen). Splošna skrb za zagotavljanje pravic
je, ne popolnoma presenetljivo, kljub dikciji, ki na deklarativni ravni ve-
stno vključuje pravice vseh vpletenih, v praksi prevedena predvsem v za-
gotavljanje pravic otrok. Letna poročila šolske inšpekcije v zadnjih dese-
tih letih nenehno beležijo naraščanje pobud za izredni inšpekcijski nad-
zor, ki jih najpogosteje predlagajo anonimni pobudniki ali starši, oči-
tane kršitve pa se najpogosteje nanašajo prav na uresničevanje pravic in
dolžnosti učencev. Če je Inšpektorat leta 2001 prejel 219 pobud za izre-
dni nadzor v vrtcih in šolah, pri tem pa ugotavljal, da se število pobud za
nadzor od leta 1995, ko je začel Inšpektorat delovati, »ob manjših niha-
njih povečuje« (Poročilo glavnega inšpektorja 2001: 9), je v letu 2011 pre-
jel kar 630 tovrstnih pobud na področju šolstva (Letno poročilo 2011: 11).
Pomenljivo je še, da število primerov, v katerih se je pobuda za izredni in-
špekcijski nadzor dejansko izkazala za upravičeno, načeloma ne predsta-
vlja niti polovice prijav.
plicitno ne določa, je na področju šolstva ZUP že tako smiselno veljaven
povsod, kjer je »predmet odločanja /.../ konkretna pravica, obveznost
ali pravna korist stranke (učenca), ki sodi na področje upravnega prava«
(Kovač, 2007: 55). O »smiselnosti« rabe ZUP v vseh posameznih (in ne
maloštevilnih) primerih spora, v katerih se, denimo, napaka v postop-
ku navaja kot razlog izpodbijanja določenega šolskega ukrepa, je, kot si
lahko predstavljamo, najbrž mogoče precej razpravljati. Uvedba eksplici-
tnega zakonskega določila o (posledično celoviti) rabi ZUP v šoli vnaša
v šolsko administracijo še dodatno (u)pravniško razsežnost, ko za prime-
re aplikacije ZUP v celoti predpostavlja opravljen strokovni izpit iz ZUP
pri vsaj enem od vodstvenih delavcev ali strokovnih delavcev, ki sodelu-
jejo pri odločanju. Strokovno-(u)pravna utemeljitev rabe ZUP v šolstvu
je v vsakem primeru jasna: »raba ZUP v šolstvu /.../ ni določena zaradi
formalizacije same po sebi. Ključni namen upoštevanja ZUP, vsaj v po-
glavitnih elementih, /.../ je predvsem varstvo ustavnih pravic in svobo-
ščin učencev kot državljanov oziroma prebivalcev naše države. /.../ ZUP
je treba jemati kot orodje zakonitosti, kot dopolnilo in ne kot oponent
strokovnim merilom pedagogike« (ibid.: 60, poudarek dodan).
O primarnosti (predvsem) otrokovih pravic in potrebi po njihovem
pravnem varstvu v šoli priča tudi delovanje šolske inšpekcije. Namen šol-
ske inšpekcije, kot ga opredeljuje zakon že od leta 1996, je v prvi vrsti za-
gotavljanje spoštovanja »zakonitosti in s tem zaščita pravic predšolskih
otrok, učencev, vajencev, dijakov, študentov in udeležencev izobraževa-
nja odraslih /.../ ter strokovnih delavcev« (Zakon o šolski inšpekciji, Ur.
l. RS, št. 29/1996, 114/2005, 1. člen). Splošna skrb za zagotavljanje pravic
je, ne popolnoma presenetljivo, kljub dikciji, ki na deklarativni ravni ve-
stno vključuje pravice vseh vpletenih, v praksi prevedena predvsem v za-
gotavljanje pravic otrok. Letna poročila šolske inšpekcije v zadnjih dese-
tih letih nenehno beležijo naraščanje pobud za izredni inšpekcijski nad-
zor, ki jih najpogosteje predlagajo anonimni pobudniki ali starši, oči-
tane kršitve pa se najpogosteje nanašajo prav na uresničevanje pravic in
dolžnosti učencev. Če je Inšpektorat leta 2001 prejel 219 pobud za izre-
dni nadzor v vrtcih in šolah, pri tem pa ugotavljal, da se število pobud za
nadzor od leta 1995, ko je začel Inšpektorat delovati, »ob manjših niha-
njih povečuje« (Poročilo glavnega inšpektorja 2001: 9), je v letu 2011 pre-
jel kar 630 tovrstnih pobud na področju šolstva (Letno poročilo 2011: 11).
Pomenljivo je še, da število primerov, v katerih se je pobuda za izredni in-
špekcijski nadzor dejansko izkazala za upravičeno, načeloma ne predsta-
vlja niti polovice prijav.
