Page 195 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 195
črka vrača udarec: nesmisel šolske birokracije 195
pač pa ekonomist in pravnik. Potrebovali bi bodisi dva ravnatelja, ki bi si raz-
delila naloge, bodisi bi bilo treba stvari poenostaviti kot včasih.« (Intervju 3)
»Danes nihče ne vpraša, kaj ali kako si naredil. Danes je važna le kontrola pa-
pirjev, važno je le, kako si kaj napisal, in papir vse prenese. V primerjavi s pre-
teklostjo so danes vse stvari v šolstvu natančno predpisane. Je to res posledi-
ca EU? Je to zaradi nezaupanja v stroko? Učitelj je povsod zelo normiran, vse
je določeno: poučevanje, ocenjevanje, metode, sredstva. Celó njegovo ob-
našanje je strogo predpisano. ‘Avtonomije’ ni – to je farsa. Včasih je bilo v šol-
stvu več svetovanja s strani nadzornih služb. Tega zdaj skoraj ni več. Inšpek-
tor je le pravni strokovnjak. Lahko si sicer pomaga s pedagoškim strokovnja-
kom in njegovim svetovanjem, a takih izvedencev, ki bi lahko šli v razred in
konkretno svetovali, je zelo malo. V zadnjih dvajsetih letih mojega ravnate-
ljevanja je birokracija vsaj petkratno narasla. Vsak, ki mu moraš poslati papir,
misli, da je mali bog in malih bogov je preveč, povrh vsega pa so nepomemb-
ni za kvaliteto šole. Prej si se lahko o glavnih vprašanjih pogovarjal z avtori-
tetami na ministrstvu. Zdaj na drugi strani ni več človeka, ki bi se lahko o
šoli kompetentno pogovarjal. Vsi ti papirji jim nič ne pomagajo. Nihče več
ne prevzema vloge tistega, ki bi vedel, nihče več ne nosi odgovornosti. Vse
je preveč razdrobljeno. Danes imamo opravka z določenostjo v majhnih se-
gmentih, ki pa skupaj pokrivajo skoraj celotno polje.« (Intervju 1)
»V šoli je pomembnejši osebni stik z razredom in ne papir. Inšpekcija pogle-
da samo papirje. V šoli se vse zapisuje, da bomo imeli dokaze – nič več se ne
gradi na zaupanju, spoštovanju, dogovoru. Zbira se dokazno gradivo, s kate-
rim bomo dokazali, da smo dobro in prav delali.« (Intervju 2)
V luči birokratskega ustroja celotne zahodne družbe in zlasti na
ozadju dejstva, da je institucija šolstva kot javna, državno regulirana
»dobrina« po svojem nastanku in predvsem razmahu zvezana z obli-
kovanjem moderne birokratske države, je njena birokratska uradnost
njen konstitutivni in – kolikor ostaja v okvirih državne institucional-
nosti – neodpravljivi element. Prav s tem elementom je, kot je videti, da-
nes v šolah precejšen problem. Pritožbe šolnikov, ki jih ilustrirajo zgor-
nji primeri, nakazujejo, da se recentni trend delovanja šolske birokraci-
je srečuje s posebnim odporom na strani pedagoških delavcev. Glede na
to, da nas množica predpisov in izpolnjevanja potrebnih obrazcev spre-
mlja tako rekoč na vsakem koraku, nas domnevno naraščanje šolske bi-
rokracije niti ne bi smelo preveč presenečati. A vendar se zdi, da gre v na-
šem »šolskem primeru« za nekaj posebnega. V nasprotju s splošnim iz-
kustvom in najbolj razširjeno predstavo o mučnosti birokracije, ki naj
bi bila najbolj zoprna predvsem uporabnikom, se namreč v šolah čeznjo
pač pa ekonomist in pravnik. Potrebovali bi bodisi dva ravnatelja, ki bi si raz-
delila naloge, bodisi bi bilo treba stvari poenostaviti kot včasih.« (Intervju 3)
»Danes nihče ne vpraša, kaj ali kako si naredil. Danes je važna le kontrola pa-
pirjev, važno je le, kako si kaj napisal, in papir vse prenese. V primerjavi s pre-
teklostjo so danes vse stvari v šolstvu natančno predpisane. Je to res posledi-
ca EU? Je to zaradi nezaupanja v stroko? Učitelj je povsod zelo normiran, vse
je določeno: poučevanje, ocenjevanje, metode, sredstva. Celó njegovo ob-
našanje je strogo predpisano. ‘Avtonomije’ ni – to je farsa. Včasih je bilo v šol-
stvu več svetovanja s strani nadzornih služb. Tega zdaj skoraj ni več. Inšpek-
tor je le pravni strokovnjak. Lahko si sicer pomaga s pedagoškim strokovnja-
kom in njegovim svetovanjem, a takih izvedencev, ki bi lahko šli v razred in
konkretno svetovali, je zelo malo. V zadnjih dvajsetih letih mojega ravnate-
ljevanja je birokracija vsaj petkratno narasla. Vsak, ki mu moraš poslati papir,
misli, da je mali bog in malih bogov je preveč, povrh vsega pa so nepomemb-
ni za kvaliteto šole. Prej si se lahko o glavnih vprašanjih pogovarjal z avtori-
tetami na ministrstvu. Zdaj na drugi strani ni več človeka, ki bi se lahko o
šoli kompetentno pogovarjal. Vsi ti papirji jim nič ne pomagajo. Nihče več
ne prevzema vloge tistega, ki bi vedel, nihče več ne nosi odgovornosti. Vse
je preveč razdrobljeno. Danes imamo opravka z določenostjo v majhnih se-
gmentih, ki pa skupaj pokrivajo skoraj celotno polje.« (Intervju 1)
»V šoli je pomembnejši osebni stik z razredom in ne papir. Inšpekcija pogle-
da samo papirje. V šoli se vse zapisuje, da bomo imeli dokaze – nič več se ne
gradi na zaupanju, spoštovanju, dogovoru. Zbira se dokazno gradivo, s kate-
rim bomo dokazali, da smo dobro in prav delali.« (Intervju 2)
V luči birokratskega ustroja celotne zahodne družbe in zlasti na
ozadju dejstva, da je institucija šolstva kot javna, državno regulirana
»dobrina« po svojem nastanku in predvsem razmahu zvezana z obli-
kovanjem moderne birokratske države, je njena birokratska uradnost
njen konstitutivni in – kolikor ostaja v okvirih državne institucional-
nosti – neodpravljivi element. Prav s tem elementom je, kot je videti, da-
nes v šolah precejšen problem. Pritožbe šolnikov, ki jih ilustrirajo zgor-
nji primeri, nakazujejo, da se recentni trend delovanja šolske birokraci-
je srečuje s posebnim odporom na strani pedagoških delavcev. Glede na
to, da nas množica predpisov in izpolnjevanja potrebnih obrazcev spre-
mlja tako rekoč na vsakem koraku, nas domnevno naraščanje šolske bi-
rokracije niti ne bi smelo preveč presenečati. A vendar se zdi, da gre v na-
šem »šolskem primeru« za nekaj posebnega. V nasprotju s splošnim iz-
kustvom in najbolj razširjeno predstavo o mučnosti birokracije, ki naj
bi bila najbolj zoprna predvsem uporabnikom, se namreč v šolah čeznjo
