Page 16 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 16
Drugo pedagoškega diskurza
experts are essentially correlated to a particular, but indeed very creative manner of a
conceptualizing reality. The new conceptions of education, knowledge and learning
can be thus explained only if treated in parallel with the fanciful logic of their discur-
sive production. Namely, one of the main characteristics of concepts such as ‘life-
long learning’, ‘competences’ and ‘self-regulated learning’ is that they have absolutely
no limit within themselves, nor an end or a conclusion. Such concepts therefore lack
any specific content and this should be taken as a sufficiently indicative sign that the-
re is nothing real at stake, but a continuous attempt to reach the Absolute. The the-
sis developed by the author shows that current pedagogical phantasm gives rise to a
conceptual universe of contemporary pedagogy, where unmediated achievement of
knowledge progresses through learner’s continuously creative, spontaneous and un-
constrained action, intended to be learning that is no more encumbered with repro-
duction or transmission of useless or abstract knowledge.
Key words: pedagogic discourse, life-long learning, competence, creativity, thin-
king, ability, self, self-realisation
Začenjamo karseda šolsko, po zgledu srednjeveških sholastikov.
Pričujoča razprava bo skušala predstaviti in problematizirati, v
čem sestaja protislovni značaj sodobnega pedagoškega diskurza
in ob tem izpeljati nekaj nenadejanih konsekvenc, ki jih implicira nje-
gova implementacija v pedagoško prakso.
Začetek
Pišoči se dobro zavedamo, kako dolgočasna se zdi – in, resnici na
ljubo, tudi je – pravkaršnja inavguracija besedila v očeh sodobnega bral-
stva, bralstva, ki vsaj na začetku, če že ne vseskozi, hoče in od pisca zah-
teva več, nekaj novega, bodisi bralcu uporabnega bodisi njemu, in to prav
njemu konkretno, zanimivega. Današnji bralec je kot otrok, vedno znova
si obeta kaj novega: nekaj drugačnega, lepšega, boljšega. In kaj dobi? Kaj
se daje današnjemu bralcu? Ali se mu sploh da še kaj (pro)dati? – Očitno
da, trikrat da: v pritrdilnem, dajalnem in pripovednem pomenu besede
da. Očitno je, da se današnjemu bralcu, otroku, še vedno hoče potrjevati,
celo čedalje bolj (potrjevati): da se mu hoče dobro, dobro potrjevati, pri-
povedovati še bolje, (pro)dajati najbolje, še kaj bolj novega. Ali se potem-
takem sodobno pisanje, produkcija novih in novih odgovorov, pravza-
prav ne udinja okusu beročih? Ali ne skuša biti bralcu prijazno? – Ana-
logija med otrokom in bralcem ima, kot kaže, precej širši domet: tako
kot otrok tudi bralec dandanes vselej dobi tisto, kar hoče: znova in znova
kaj novega. Hočemo reči, vse, razen tistega, česar noče: suhoparne in ab-
experts are essentially correlated to a particular, but indeed very creative manner of a
conceptualizing reality. The new conceptions of education, knowledge and learning
can be thus explained only if treated in parallel with the fanciful logic of their discur-
sive production. Namely, one of the main characteristics of concepts such as ‘life-
long learning’, ‘competences’ and ‘self-regulated learning’ is that they have absolutely
no limit within themselves, nor an end or a conclusion. Such concepts therefore lack
any specific content and this should be taken as a sufficiently indicative sign that the-
re is nothing real at stake, but a continuous attempt to reach the Absolute. The the-
sis developed by the author shows that current pedagogical phantasm gives rise to a
conceptual universe of contemporary pedagogy, where unmediated achievement of
knowledge progresses through learner’s continuously creative, spontaneous and un-
constrained action, intended to be learning that is no more encumbered with repro-
duction or transmission of useless or abstract knowledge.
Key words: pedagogic discourse, life-long learning, competence, creativity, thin-
king, ability, self, self-realisation
Začenjamo karseda šolsko, po zgledu srednjeveških sholastikov.
Pričujoča razprava bo skušala predstaviti in problematizirati, v
čem sestaja protislovni značaj sodobnega pedagoškega diskurza
in ob tem izpeljati nekaj nenadejanih konsekvenc, ki jih implicira nje-
gova implementacija v pedagoško prakso.
Začetek
Pišoči se dobro zavedamo, kako dolgočasna se zdi – in, resnici na
ljubo, tudi je – pravkaršnja inavguracija besedila v očeh sodobnega bral-
stva, bralstva, ki vsaj na začetku, če že ne vseskozi, hoče in od pisca zah-
teva več, nekaj novega, bodisi bralcu uporabnega bodisi njemu, in to prav
njemu konkretno, zanimivega. Današnji bralec je kot otrok, vedno znova
si obeta kaj novega: nekaj drugačnega, lepšega, boljšega. In kaj dobi? Kaj
se daje današnjemu bralcu? Ali se mu sploh da še kaj (pro)dati? – Očitno
da, trikrat da: v pritrdilnem, dajalnem in pripovednem pomenu besede
da. Očitno je, da se današnjemu bralcu, otroku, še vedno hoče potrjevati,
celo čedalje bolj (potrjevati): da se mu hoče dobro, dobro potrjevati, pri-
povedovati še bolje, (pro)dajati najbolje, še kaj bolj novega. Ali se potem-
takem sodobno pisanje, produkcija novih in novih odgovorov, pravza-
prav ne udinja okusu beročih? Ali ne skuša biti bralcu prijazno? – Ana-
logija med otrokom in bralcem ima, kot kaže, precej širši domet: tako
kot otrok tudi bralec dandanes vselej dobi tisto, kar hoče: znova in znova
kaj novega. Hočemo reči, vse, razen tistega, česar noče: suhoparne in ab-
