Page 184 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 184
Drugo pedagoškega diskurza
hoče razširiti svoj imperij na vednost, postane tiranska« (Zarka, 2009c:
6). Druga definicija tiranije, ki jo poda Pascal, pa pravi: »bistvo tiranije
je v želji po gospodovanju – vsesplošnem, tudi zunaj svojega reda« (Pa-
scal, 1986:142). Iz tega Zarka izpelje naslednji sklep: »ideologija evalva-
cije v svoji pretenziji, da se posploši na vsa področja dejavnosti, skriva in
obenem razkriva željo po univerzalni dominaciji, oblast, ki hoče razširiti
svoj nadzor nad vse vidike družbenega in duhovnega življenja« (Zarka,
2009c: 6). To pomeni, da »sistem evalvacije odpira možnost permanen-
tne zlorabe oblasti, zlorabe oblasti, ki samo sebe potrjuje oziroma akre-
ditira in upravičuje« (ibid.). Toda pri tem je ideologija evalvacije lahko
uspešna le, če ji uspe prikriti ključni problem samo-upravičevanja oblasti
prek procesa evalvacije, to se pravi problem, ki ga lahko izrazimo z vpra-
šanjem: Kdo evalvira evalvatorje? Problem je namreč v tem, da kredi-
bilnosti evalvacije ni mogoče upravičiti z evalvacijo kredibilnosti evalva-
torjev, ki evalvacijo izvajajo, saj bi njihovo kredibilnost morali dokazati
evalvatorji teh evalvatorjev, ki bi morali biti prav tako evalvirani s strani
drugih evalvatorjev, in tako naprej v neskončnost.
Ne glede na to je evalvacija postala v današnjem času najbolj uvelja-
vljen način zagotavljanja dominacije politične ali administrativne obla-
sti nad vednostjo. Pred tem je sicer oblast prav tako poskušala nadzo-
rovati vednost, vendar ne prek evalvacije. Najbolj pogost način nadzora
vednosti v preteklosti je bila cenzura, pozneje pa je bila cenzura v glav-
nem opuščena, ker je bila v nasprotju s pravico do svobode misli in po-
sledično tudi z akademsko svobodo, ki je običajno opredeljena kot pra-
vica univerzitetnih učiteljev do svobode raziskovanja, poučevanja in ob-
javljanja izsledkov svojih raziskav. Ta pravica je v nekaterih državah za-
varovana celo z ustavo. Zato se je v teh in tudi v drugih sodobnih demo-
kratičnih državah možnost kontrole vednosti prek cenzure zreducira-
la na minimum. Ker pa se interes oblasti za kontrolo vednosti ni zmanj-
šal, ampak se je v tako imenovani družbi znanja močno povečal, je mo-
rala oblast najti drugačen način kontrole vednosti. Našla ga je v evalvaci-
ji. Ta ji omogoča nadzorovanje produkcije in prenašanja vednosti, poleg
tega pa ji daje tudi možnost, da sama določi normo resnice in s tem pove,
»kaj je sprejemljivo in kaj ne, kaj je dobro in kaj je slabo, kaj je resnično
in kaj ni resnično, kaj je uporabno in kaj ni uporabno« (Zarka v Nève,
2012). Iz tega se vidi, da oblasti ne zanima »iskanje resnice kot takšne«,
ampak nekaj, kar Zarka imenuje potrditev ali
»akreditacija nekega mišljenja, mnenja ali diskurza kot resničnega. Oblast
torej zanima resnica kot norma, to se pravi način, na katerega določeno pra-
vilo v danem trenutku obvelja kot norma resničnega. Proces akreditacije je
hoče razširiti svoj imperij na vednost, postane tiranska« (Zarka, 2009c:
6). Druga definicija tiranije, ki jo poda Pascal, pa pravi: »bistvo tiranije
je v želji po gospodovanju – vsesplošnem, tudi zunaj svojega reda« (Pa-
scal, 1986:142). Iz tega Zarka izpelje naslednji sklep: »ideologija evalva-
cije v svoji pretenziji, da se posploši na vsa področja dejavnosti, skriva in
obenem razkriva željo po univerzalni dominaciji, oblast, ki hoče razširiti
svoj nadzor nad vse vidike družbenega in duhovnega življenja« (Zarka,
2009c: 6). To pomeni, da »sistem evalvacije odpira možnost permanen-
tne zlorabe oblasti, zlorabe oblasti, ki samo sebe potrjuje oziroma akre-
ditira in upravičuje« (ibid.). Toda pri tem je ideologija evalvacije lahko
uspešna le, če ji uspe prikriti ključni problem samo-upravičevanja oblasti
prek procesa evalvacije, to se pravi problem, ki ga lahko izrazimo z vpra-
šanjem: Kdo evalvira evalvatorje? Problem je namreč v tem, da kredi-
bilnosti evalvacije ni mogoče upravičiti z evalvacijo kredibilnosti evalva-
torjev, ki evalvacijo izvajajo, saj bi njihovo kredibilnost morali dokazati
evalvatorji teh evalvatorjev, ki bi morali biti prav tako evalvirani s strani
drugih evalvatorjev, in tako naprej v neskončnost.
Ne glede na to je evalvacija postala v današnjem času najbolj uvelja-
vljen način zagotavljanja dominacije politične ali administrativne obla-
sti nad vednostjo. Pred tem je sicer oblast prav tako poskušala nadzo-
rovati vednost, vendar ne prek evalvacije. Najbolj pogost način nadzora
vednosti v preteklosti je bila cenzura, pozneje pa je bila cenzura v glav-
nem opuščena, ker je bila v nasprotju s pravico do svobode misli in po-
sledično tudi z akademsko svobodo, ki je običajno opredeljena kot pra-
vica univerzitetnih učiteljev do svobode raziskovanja, poučevanja in ob-
javljanja izsledkov svojih raziskav. Ta pravica je v nekaterih državah za-
varovana celo z ustavo. Zato se je v teh in tudi v drugih sodobnih demo-
kratičnih državah možnost kontrole vednosti prek cenzure zreducira-
la na minimum. Ker pa se interes oblasti za kontrolo vednosti ni zmanj-
šal, ampak se je v tako imenovani družbi znanja močno povečal, je mo-
rala oblast najti drugačen način kontrole vednosti. Našla ga je v evalvaci-
ji. Ta ji omogoča nadzorovanje produkcije in prenašanja vednosti, poleg
tega pa ji daje tudi možnost, da sama določi normo resnice in s tem pove,
»kaj je sprejemljivo in kaj ne, kaj je dobro in kaj je slabo, kaj je resnično
in kaj ni resnično, kaj je uporabno in kaj ni uporabno« (Zarka v Nève,
2012). Iz tega se vidi, da oblasti ne zanima »iskanje resnice kot takšne«,
ampak nekaj, kar Zarka imenuje potrditev ali
»akreditacija nekega mišljenja, mnenja ali diskurza kot resničnega. Oblast
torej zanima resnica kot norma, to se pravi način, na katerega določeno pra-
vilo v danem trenutku obvelja kot norma resničnega. Proces akreditacije je
