Page 182 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 182
Drugo pedagoškega diskurza
so orodje v rokah neoliberalne šolske politike, ki šolo obravnava, kot da
bi bila podjetje. Zato evalvacije še zdaleč niso le nekakšen nevtralen po-
stopek preverjanja in ovrednotenja šolstva. Vendar to ni značilno le za-
nje. Zdi se, da lahko enako upravičeno trdimo tudi za nekatere druge vr-
ste evalvacij, ki so že nekaj časa predmet ostrih kritik. V prvi vrsti gre za
kritike danes prevladujočega sistema evalvacije univerz in raziskovalne-
ga dela. V eni izmed njih je francoski filozof Yves Charles Zarka opozoril
prav na prej navedeno ugotovitev z besedami, da evalvacija, ki jo izvajajo
nacionalne agencije za evalvacijo raziskovanja in visokega šolstva,7 ni to,
kar se na prvi pogled kaže, da je: poseben objektiven postopek ovredno-
tenja »kakovosti, učinkovitosti ali inovativnosti nekega dejanja, prakse,
raziskave, poučevanja itd.« (Zarka, 2009a: 115). Evalvacija je zanj čisto
nekaj drugega. V prvem približku lahko rečemo, da jo razume kot ideo-
logijo. Kot taka je evalvacija nekaj slabega in zato vredna radikalne kriti-
ke. Vendar pri tem ne misli na sam pojem evalvacije, to se pravi, na eval-
vacijo kot določeno sodbo o vrednotah (cf. Zarka, 2012). Kajti tako ra-
zumljena evalvacija zanj sploh ni problematična. Še več, lahko je še kako
subverzivna. Takšna je po njegovem mnenju Nietzschejeva filozofija,
ki je, kot pravi, v bistvu »filozofija evalvacije (prevrednotenje vseh vre-
dnot)« (ibid.). Proti taki evalvaciji nima nič. Predmet njegove radikal-
ne kritike torej ni evalvacija sama na sebi, ampak tisto, kar imenuje bo-
disi režim bodisi dispozitiv evalvacije, ki je bil v zadnjem času vpeljan na
univerze in raziskovalne inštitute, sestavljata pa ga dva elementa: ideolo-
gija in sistem oblasti (ibid.).8
Ideologija je tu bržkone mišljena v althusserijanskem smislu, to se
pravi, kot »aparat, ki upravičuje sistem oblasti« (ibid.). Gre pa za ideolo-
gijo evalvacije.9 In ta ideologija se v zadnjem desetletju ali dveh hitro širi,
saj je postopkom evalvacije podvrženo vedno več človekovih dejavnosti
boljše učne dosežke kakor denimo socialno ali etnično mešane šole, ali bi ga morali v imenu učinko-
vitosti sprejeti?
7 V Franciji je to AERES (Agence d‘ évaluation de la recherche et de l‘enseignement supérieur).
8 Ta formulacija, »une idéologie et un système de pouvoir«, je jasnejša od tiste, ki pravi, da gre za »ideolo-
gijo in sistem« (Zarka, 2009a: 114), pri čemer ni povsem jasno, kaj izraz »sistem« pravzaprav pome-
ni, čeprav je najverjetneje mišljen kot sistem evalvacije. A tudi v tem drugem primeru ostane dolo-
čena dvoumnost, saj je glede na kontekst izraz »système de pouvoir« mogoče prevesti tudi kot »sistem
moči«. Toda zdi se, da je ta sistem moči mišljen kot sistem, ki omogoča nekomu ali nečemu, da ima v
družbi moč nad drugimi, ki mu omogoča odločanje o drugih, to se pravi, ki mu omogoča uveljavlja-
nje svoje volje in interesov, skratka, ki mu daje oblast. Ta oblast je torej sistem družbene moči. Funk-
cija ideologije pa je v tem primeru v tem, da tej oblasti podeli legitimnost.
9 Prav ta ideologija evalvacije je zanj »ena velikih prevar«, ki smo jim priča v zadnjih dobrih desetih le-
tih (Zarka, 2009c: 3), ker vzbuja lažen vtis, da pred uvedbo tovrstnih evalvacij ni bilo nobenih oblik
nadzora nad temi institucijami, da ni bilo preverjanja in ocenjevanja kakovosti njihovega dela itd.
so orodje v rokah neoliberalne šolske politike, ki šolo obravnava, kot da
bi bila podjetje. Zato evalvacije še zdaleč niso le nekakšen nevtralen po-
stopek preverjanja in ovrednotenja šolstva. Vendar to ni značilno le za-
nje. Zdi se, da lahko enako upravičeno trdimo tudi za nekatere druge vr-
ste evalvacij, ki so že nekaj časa predmet ostrih kritik. V prvi vrsti gre za
kritike danes prevladujočega sistema evalvacije univerz in raziskovalne-
ga dela. V eni izmed njih je francoski filozof Yves Charles Zarka opozoril
prav na prej navedeno ugotovitev z besedami, da evalvacija, ki jo izvajajo
nacionalne agencije za evalvacijo raziskovanja in visokega šolstva,7 ni to,
kar se na prvi pogled kaže, da je: poseben objektiven postopek ovredno-
tenja »kakovosti, učinkovitosti ali inovativnosti nekega dejanja, prakse,
raziskave, poučevanja itd.« (Zarka, 2009a: 115). Evalvacija je zanj čisto
nekaj drugega. V prvem približku lahko rečemo, da jo razume kot ideo-
logijo. Kot taka je evalvacija nekaj slabega in zato vredna radikalne kriti-
ke. Vendar pri tem ne misli na sam pojem evalvacije, to se pravi, na eval-
vacijo kot določeno sodbo o vrednotah (cf. Zarka, 2012). Kajti tako ra-
zumljena evalvacija zanj sploh ni problematična. Še več, lahko je še kako
subverzivna. Takšna je po njegovem mnenju Nietzschejeva filozofija,
ki je, kot pravi, v bistvu »filozofija evalvacije (prevrednotenje vseh vre-
dnot)« (ibid.). Proti taki evalvaciji nima nič. Predmet njegove radikal-
ne kritike torej ni evalvacija sama na sebi, ampak tisto, kar imenuje bo-
disi režim bodisi dispozitiv evalvacije, ki je bil v zadnjem času vpeljan na
univerze in raziskovalne inštitute, sestavljata pa ga dva elementa: ideolo-
gija in sistem oblasti (ibid.).8
Ideologija je tu bržkone mišljena v althusserijanskem smislu, to se
pravi, kot »aparat, ki upravičuje sistem oblasti« (ibid.). Gre pa za ideolo-
gijo evalvacije.9 In ta ideologija se v zadnjem desetletju ali dveh hitro širi,
saj je postopkom evalvacije podvrženo vedno več človekovih dejavnosti
boljše učne dosežke kakor denimo socialno ali etnično mešane šole, ali bi ga morali v imenu učinko-
vitosti sprejeti?
7 V Franciji je to AERES (Agence d‘ évaluation de la recherche et de l‘enseignement supérieur).
8 Ta formulacija, »une idéologie et un système de pouvoir«, je jasnejša od tiste, ki pravi, da gre za »ideolo-
gijo in sistem« (Zarka, 2009a: 114), pri čemer ni povsem jasno, kaj izraz »sistem« pravzaprav pome-
ni, čeprav je najverjetneje mišljen kot sistem evalvacije. A tudi v tem drugem primeru ostane dolo-
čena dvoumnost, saj je glede na kontekst izraz »système de pouvoir« mogoče prevesti tudi kot »sistem
moči«. Toda zdi se, da je ta sistem moči mišljen kot sistem, ki omogoča nekomu ali nečemu, da ima v
družbi moč nad drugimi, ki mu omogoča odločanje o drugih, to se pravi, ki mu omogoča uveljavlja-
nje svoje volje in interesov, skratka, ki mu daje oblast. Ta oblast je torej sistem družbene moči. Funk-
cija ideologije pa je v tem primeru v tem, da tej oblasti podeli legitimnost.
9 Prav ta ideologija evalvacije je zanj »ena velikih prevar«, ki smo jim priča v zadnjih dobrih desetih le-
tih (Zarka, 2009c: 3), ker vzbuja lažen vtis, da pred uvedbo tovrstnih evalvacij ni bilo nobenih oblik
nadzora nad temi institucijami, da ni bilo preverjanja in ocenjevanja kakovosti njihovega dela itd.
