Page 187 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 187
ideologija evalvacije in pedagoški diskurz 187
stva pa po svojih značilnostih ena od tistih vrst evalvacije, za katere Zar-
ka pokaže, da so bistveno povezane z ideologijo, je torej tudi pedagoški
diskurz bistveno povezan z ideologijo, ali z drugimi besedami poveda-
no, je ideološki.
Do enakega sklepa pa lahko pridemo še po drugi poti: tako da sledi-
mo analizi pedagoškega diskurza, ki jo je opravil Reboul. Ena od njego-
vih ugotovitev je namreč prav ta, da je pedagoški diskurz »najbolj ide-
ološki med vsemi diskurzi« (ibid.: 9). O tem, ali je najbolj ideološki, je
sicer mogoče dvomiti, saj Reboul celo sam priznava, da je resničnost te
njegove trditve mogoče spodbijati z argumentom, da gre za hiperbolo, da
trditev ni dovolj dokazana (na primer s primerjavo pedagoškega in dru-
gih diskurzov: religioznega, političnega, pravnega, filozofskega itd.), in
da vsi pedagoški diskurzi niso enako ideološki, da so lahko bolj ali manj
racionalni, objektivni ali celo znanstveni. Toda kljub temu je po Rebo-
ulu še vedno res, da je pedagoški diskurz ideološki, ker je »v službi neke
oblasti« (ibid.) in ker je njegov prikriti cilj »legitimiranje neke oblasti«
(ibid.: 163–165).
V našem primeru gre, kot smo videli, za legitimiranje ali upraviče-
nje oblasti – politične ali administrativne –, ki izvaja gospostvo nad ve-
dnostjo. Kajti ideologija evalvacije, ki to gospostvo upravičuje, »ni nič
drugega kot postmoderna forma legitimiranja« (Zarka, 2011a). Iz tega
bi potemtakem lahko sklepali, da je tudi ideologija evalvacije postmo-
derna forma ideologije. Takšen sklep podpira tudi Zarkino pojasnilo, da
pri ideologiji evalvacije nimamo več opravka z »ideologijo napredka ali
emancipacije, ki je prevladovala v dobi razsvetljenstva, ampak z ideolo-
gijo, ki se artikulira okrog pojmov, kot so produktivnost, uspešnost ali
učinkovitost« (Zarka, 2011b). To so namreč vrednote, ki jih ideologija
želi uveljaviti kot kriterije evalvacije. Zakaj? Ker zanje velja, da jih je mo-
goče kvantificirati, naloga kvantifikacije pa je ustvariti iluzijo znanstve-
nosti (Zarka, 2012). Zaradi te iluzije je namreč tudi evalvacija videti kot
znanost. To pa je cilj ideologije evalvacije: prikazati evalvacijo kot zna-
nost. Toda že Jacques-Alain Miller je razkrinkal to navidezno znanstve-
nost evalvacije in argumentirano branil svoje prepričanje, da »evalvacija
ni znanost, ampak je veščina upravljanja« (Miller in Milner, 2004: 41).14
Zgled zanjo pa je veščina upravljanja podjetij. Zarka to potrjuje, ko pra-
14 Miller na drugih mestih, kjer govori o specifičnosti evalvacije psihoanalize v Franciji, prav tako pou-
darja, da evalvacija ni znanost, vendar poda dve drugačni opredelitvi evalvacije: najprej kot iniciacijo
(Miller in Milner, 2004: 53), kot mistično transmutacijo oziroma »alkimistični krst«, saj evalviranec
postane po končani evalvaciji evalvator drugih (ibid.: 56), nato pa opredeli evalvacijo kot retoriko,
evalvatorje pa kot sofiste današnjega časa (ibid.: 63–64).
stva pa po svojih značilnostih ena od tistih vrst evalvacije, za katere Zar-
ka pokaže, da so bistveno povezane z ideologijo, je torej tudi pedagoški
diskurz bistveno povezan z ideologijo, ali z drugimi besedami poveda-
no, je ideološki.
Do enakega sklepa pa lahko pridemo še po drugi poti: tako da sledi-
mo analizi pedagoškega diskurza, ki jo je opravil Reboul. Ena od njego-
vih ugotovitev je namreč prav ta, da je pedagoški diskurz »najbolj ide-
ološki med vsemi diskurzi« (ibid.: 9). O tem, ali je najbolj ideološki, je
sicer mogoče dvomiti, saj Reboul celo sam priznava, da je resničnost te
njegove trditve mogoče spodbijati z argumentom, da gre za hiperbolo, da
trditev ni dovolj dokazana (na primer s primerjavo pedagoškega in dru-
gih diskurzov: religioznega, političnega, pravnega, filozofskega itd.), in
da vsi pedagoški diskurzi niso enako ideološki, da so lahko bolj ali manj
racionalni, objektivni ali celo znanstveni. Toda kljub temu je po Rebo-
ulu še vedno res, da je pedagoški diskurz ideološki, ker je »v službi neke
oblasti« (ibid.) in ker je njegov prikriti cilj »legitimiranje neke oblasti«
(ibid.: 163–165).
V našem primeru gre, kot smo videli, za legitimiranje ali upraviče-
nje oblasti – politične ali administrativne –, ki izvaja gospostvo nad ve-
dnostjo. Kajti ideologija evalvacije, ki to gospostvo upravičuje, »ni nič
drugega kot postmoderna forma legitimiranja« (Zarka, 2011a). Iz tega
bi potemtakem lahko sklepali, da je tudi ideologija evalvacije postmo-
derna forma ideologije. Takšen sklep podpira tudi Zarkino pojasnilo, da
pri ideologiji evalvacije nimamo več opravka z »ideologijo napredka ali
emancipacije, ki je prevladovala v dobi razsvetljenstva, ampak z ideolo-
gijo, ki se artikulira okrog pojmov, kot so produktivnost, uspešnost ali
učinkovitost« (Zarka, 2011b). To so namreč vrednote, ki jih ideologija
želi uveljaviti kot kriterije evalvacije. Zakaj? Ker zanje velja, da jih je mo-
goče kvantificirati, naloga kvantifikacije pa je ustvariti iluzijo znanstve-
nosti (Zarka, 2012). Zaradi te iluzije je namreč tudi evalvacija videti kot
znanost. To pa je cilj ideologije evalvacije: prikazati evalvacijo kot zna-
nost. Toda že Jacques-Alain Miller je razkrinkal to navidezno znanstve-
nost evalvacije in argumentirano branil svoje prepričanje, da »evalvacija
ni znanost, ampak je veščina upravljanja« (Miller in Milner, 2004: 41).14
Zgled zanjo pa je veščina upravljanja podjetij. Zarka to potrjuje, ko pra-
14 Miller na drugih mestih, kjer govori o specifičnosti evalvacije psihoanalize v Franciji, prav tako pou-
darja, da evalvacija ni znanost, vendar poda dve drugačni opredelitvi evalvacije: najprej kot iniciacijo
(Miller in Milner, 2004: 53), kot mistično transmutacijo oziroma »alkimistični krst«, saj evalviranec
postane po končani evalvaciji evalvator drugih (ibid.: 56), nato pa opredeli evalvacijo kot retoriko,
evalvatorje pa kot sofiste današnjega časa (ibid.: 63–64).
