Page 185 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 185
ideologija evalvacije in pedagoški diskurz 185
za oblast zanimiv toliko, kolikor postavlja normo, ki omogoča razlikovati
med resničnim in neresničnim, sprejemljivim in nesprejemljivim, normal-
nim in nenormalnim, učinkovitim in neučinkovitim itn. Drugače rečeno,
akreditacija omogoča, da oblast vpelje določen režim resnice diskurzov«
(Zarka, 2009a: 120),
s čimer »oblast v vednost vnese red, ki ga lahko upravičeno razu-
memo kot disciplinarnega« (ibid.) v Foucaultovem pomenu besede, saj
vključuje nagrade in kazni. Nagrada je, če se denimo evalvacijski posto-
pek konča z odobritvijo financiranja prijavljenega raziskovalnega projek-
ta, kazen pa, če se konča z zavrnitvijo. Podobno velja za habilitacijski po-
stopek na univerzi, ki je v bistvu tudi evalvacija: pozitivna odločitev ha-
bilitacijske komisije je za kandidata nagrada, negativna pa kazen.11 Zar-
ka naredi še korak dalje in pokaže na podobnost evalvacije s psihiatrični-
mi ekspertizami v pravosodju, ki jih je analiziral Foucault in ki pred so-
diščem veljajo za »resnični diskurz in imajo neposreden vpliv na določi-
tev stopnje odgovornosti in s tem na zadano kazen« (ibid.: 121), obenem
pa »so v večini primerov osupljive – ne le napačne, ampak že kar gro-
teskne« (ibid.). Tudi diskurzi strokovnjakov, ki izvajajo evalvacije uni-
verz in raziskovalnih inštitutov, so namreč, kot poudarja Zarka, »dis-
kurzi, ki spravljajo v smeh in ki lahko obenem obsodijo celotne sektor-
je raziskovanja in izobraževanja. Skratka, gre za groteskni diskurz s pre-
tenzijo po resnici, ki ima na področju produkcije in prenosa vednosti
veljavo zakona« (ibid.). Prav to je za Zarko evalvacija. Grotesknost se
na primer pojavi, »ko ekspertize ne podajajo zgolj presoj o veljavnosti
trenutnih, ampak tudi prihodnjih raziskav – ko prepoznavajo ‘obetajo-
če teme’. Strokovnjaki-evalvatorji niso nastavljeni – z dekretom ministr-
stva ali le s kooptacijo – le kot bolj učeni od učenjakov, ampak tudi kot
vedeževalci, ki /.../ vidijo, kaj bo cenjeno v prihodnosti« (ibid.).
Navedena analiza je pomembna, ker nam jasno pokaže, »kako –
skozi evalvacijo – oblast samo sebe postavlja kot oblast, za katero se pred-
postavlja, da ve« (ibid.: 122). Na ta način, da ustvarja iluzijo o posesti ve-
11 Že samo iz teh primerov lahko vidimo, kako veliko moč imajo evalvatorji, pa naj gre za ustanove ali
posameznike. V njihovih rokah je usoda univerzitetnih učiteljev in raziskovalcev, fakultetnih od-
delkov, raziskovalnih skupin in celih univerz. Spomnimo se samo, kakšen vpliv so imele nanje ra-
zne nacionalne agencije za evalvacijo, s tem ko so uvedle vrednotenje kakovosti raziskovalnega dela
na podlagi bibliometričnih kazalcev, ali pa tuja ustanova, ki je naredila lestvico najboljših univerz na
svetu na podlagi meril kakovosti, ki jih je sama postavila. V obeh primerih je bil odziv tistih, ki so bili
objekt takšnih evalvacijskih postopkov, po svoje razumljiv, a hkrati tudi presenetljiv. Prav osupljivo je
namreč, koliko znanstvenikov in univerzitetnih učiteljev vse bolj in bolj presoja svojo vrednost gle-
de na število svojih publikacij ali citatov in kako nekritično so »avtonomne« univerze prevzele Šan-
ghajske kriterije kot merilo lastne kvalitete in se jim začele vneto prilagajati.
za oblast zanimiv toliko, kolikor postavlja normo, ki omogoča razlikovati
med resničnim in neresničnim, sprejemljivim in nesprejemljivim, normal-
nim in nenormalnim, učinkovitim in neučinkovitim itn. Drugače rečeno,
akreditacija omogoča, da oblast vpelje določen režim resnice diskurzov«
(Zarka, 2009a: 120),
s čimer »oblast v vednost vnese red, ki ga lahko upravičeno razu-
memo kot disciplinarnega« (ibid.) v Foucaultovem pomenu besede, saj
vključuje nagrade in kazni. Nagrada je, če se denimo evalvacijski posto-
pek konča z odobritvijo financiranja prijavljenega raziskovalnega projek-
ta, kazen pa, če se konča z zavrnitvijo. Podobno velja za habilitacijski po-
stopek na univerzi, ki je v bistvu tudi evalvacija: pozitivna odločitev ha-
bilitacijske komisije je za kandidata nagrada, negativna pa kazen.11 Zar-
ka naredi še korak dalje in pokaže na podobnost evalvacije s psihiatrični-
mi ekspertizami v pravosodju, ki jih je analiziral Foucault in ki pred so-
diščem veljajo za »resnični diskurz in imajo neposreden vpliv na določi-
tev stopnje odgovornosti in s tem na zadano kazen« (ibid.: 121), obenem
pa »so v večini primerov osupljive – ne le napačne, ampak že kar gro-
teskne« (ibid.). Tudi diskurzi strokovnjakov, ki izvajajo evalvacije uni-
verz in raziskovalnih inštitutov, so namreč, kot poudarja Zarka, »dis-
kurzi, ki spravljajo v smeh in ki lahko obenem obsodijo celotne sektor-
je raziskovanja in izobraževanja. Skratka, gre za groteskni diskurz s pre-
tenzijo po resnici, ki ima na področju produkcije in prenosa vednosti
veljavo zakona« (ibid.). Prav to je za Zarko evalvacija. Grotesknost se
na primer pojavi, »ko ekspertize ne podajajo zgolj presoj o veljavnosti
trenutnih, ampak tudi prihodnjih raziskav – ko prepoznavajo ‘obetajo-
če teme’. Strokovnjaki-evalvatorji niso nastavljeni – z dekretom ministr-
stva ali le s kooptacijo – le kot bolj učeni od učenjakov, ampak tudi kot
vedeževalci, ki /.../ vidijo, kaj bo cenjeno v prihodnosti« (ibid.).
Navedena analiza je pomembna, ker nam jasno pokaže, »kako –
skozi evalvacijo – oblast samo sebe postavlja kot oblast, za katero se pred-
postavlja, da ve« (ibid.: 122). Na ta način, da ustvarja iluzijo o posesti ve-
11 Že samo iz teh primerov lahko vidimo, kako veliko moč imajo evalvatorji, pa naj gre za ustanove ali
posameznike. V njihovih rokah je usoda univerzitetnih učiteljev in raziskovalcev, fakultetnih od-
delkov, raziskovalnih skupin in celih univerz. Spomnimo se samo, kakšen vpliv so imele nanje ra-
zne nacionalne agencije za evalvacijo, s tem ko so uvedle vrednotenje kakovosti raziskovalnega dela
na podlagi bibliometričnih kazalcev, ali pa tuja ustanova, ki je naredila lestvico najboljših univerz na
svetu na podlagi meril kakovosti, ki jih je sama postavila. V obeh primerih je bil odziv tistih, ki so bili
objekt takšnih evalvacijskih postopkov, po svoje razumljiv, a hkrati tudi presenetljiv. Prav osupljivo je
namreč, koliko znanstvenikov in univerzitetnih učiteljev vse bolj in bolj presoja svojo vrednost gle-
de na število svojih publikacij ali citatov in kako nekritično so »avtonomne« univerze prevzele Šan-
ghajske kriterije kot merilo lastne kvalitete in se jim začele vneto prilagajati.
