Page 186 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 186
Drugo pedagoškega diskurza
dnosti, »ki je večja, ustreznejša in bolj veljavna od tistih, o katerih pre-
soja« (ibid.), si oblast poskuša zagotoviti dominacijo nad institucijami
produkcije in prenašanja vednosti. Naloga ideologije evalvacije pri tem
je, da upraviči to oblast.12
Tu se še enkrat pokaže utemeljenost osnovne Zarkine teze, da eval-
vacija ni neki nevtralen in objektiven postopek preverjanja in vredno-
tenja, ampak ideologija. Toda trditev, da je evalvacija ideologija, je za
obravnavo pedagoškega diskurza, ki je tema tega zbornika, pomembna
le, če sta evalvacija in pedagoški diskurz na neki način povezana. Doslej
smo že videli, da sta povezana vsaj tako, da je termin »evalvacija« lahko
upravičeno obravnavan kot element pedagoškega diskurza. Poleg tega pa
ne gre spregledati razlage, po kateri že evalvacija sama po sebi deluje kot
Lacanov diskurz Univerze, za katerega je značilno, da je vednost ume-
ščena na mesto Gospodarja (Miller in Milner, 2004: 58), njegova resni-
ca, zapoved Gospodarja, pa je skrita pod črto vednosti. V nadaljevanju
pa bomo poskušali pokazati še, da je tisto, kar ju povezuje, prav ideologi-
ja. Do tega sklepa lahko pridemo po dveh poteh.
Prvič, če pedagoški diskurz razumemo tako, kot ga v kontekstu filo-
zofije vzgoje opredeli Olivier Reboul. Če namreč pomeni pedagoški dis-
kurz – enako kot pravzaprav vsak diskurz – bodisi neko koherentno ce-
loto izrečenih ali zapisanih stavkov o določeni temi bodisi »lingvistič-
no enoto, ki je enakega ali višjega reda kot stavek« (npr. članek, knjiga,
poročilo šolskega inšpektorja, itd.) (Reboul, 1984: 9–10),13 potem iz tega
sledi, da je tudi evalvacija, ali natančneje rečeno, evalvacijsko poročilo (v
katerem so običajno v obliki bolj ali manj obsežnega besedila obravna-
vani cilji, metodologija in izsledki evalvacije), zvrst pedagoškega diskur-
za. Ker je evalvacija šolstva zvrst pedagoškega diskurza, evalvacija šol-
12 Toda pri tem je lahko uspešna le, če nas uspe prepričati, da večja in ustreznejša vednost tistih,
ki evalvirajo, ni le predpostavljena, temveč dejanska. O tem nas običajno poskuša prepričati z
argumentom, da so bili evalvatorji imenovani za evalvatorje ravno zato, ker takšno vednost imajo.
Ali je to prepričljiv argument ali ne, puščam na tem mestu ob strani. Spomnil bi le na že prej omenjen
problem, s katerim smo soočeni tudi pri tovrstni argumentaciji: regressus in infinitum.
13 Poleg teh pomenov diskurza pa Reboul omenja še tretjega: »skupno ime za celoto diskurzov v ož-
jem pomenu besede, ki jih producira bodisi ena in ista oseba (na primer Rousseaujeva dela) bodisi
družbena skupina (recimo pedagoški diskurz moderne) in ki predstavljajo skupne lingvistične zna-
čilnosti. V tem smislu je diskurz umeščen med jezik in govor. Podobno kot govor ohranja tudi di-
skurz določeno svobodo, ki se kaže na primer v tem, da je mogoče izbirati med dvema sinonimo-
ma, med dvema sintaktičnima oblikama. Toda ta izbira je bolj ali manj določena s pod-kodom kot
sistemom prisil neke družbene skupine ali ideologije. Za razumevanje diskurza je pomembna tudi
enotnost diskurza, ki izhaja tako iz enotne teme kakor tudi iz notranje organizacije diskurza: sin-
taktične, logične in retorične. Med njimi posveča Reboul največ pozornosti retorični organizaciji
diskurza, saj je prav od nje v največji meri odvisna prepričevalnost pedagoškega diskurza« (Kodelja,
2007: 49; cf. Kodelja 2005a).
dnosti, »ki je večja, ustreznejša in bolj veljavna od tistih, o katerih pre-
soja« (ibid.), si oblast poskuša zagotoviti dominacijo nad institucijami
produkcije in prenašanja vednosti. Naloga ideologije evalvacije pri tem
je, da upraviči to oblast.12
Tu se še enkrat pokaže utemeljenost osnovne Zarkine teze, da eval-
vacija ni neki nevtralen in objektiven postopek preverjanja in vredno-
tenja, ampak ideologija. Toda trditev, da je evalvacija ideologija, je za
obravnavo pedagoškega diskurza, ki je tema tega zbornika, pomembna
le, če sta evalvacija in pedagoški diskurz na neki način povezana. Doslej
smo že videli, da sta povezana vsaj tako, da je termin »evalvacija« lahko
upravičeno obravnavan kot element pedagoškega diskurza. Poleg tega pa
ne gre spregledati razlage, po kateri že evalvacija sama po sebi deluje kot
Lacanov diskurz Univerze, za katerega je značilno, da je vednost ume-
ščena na mesto Gospodarja (Miller in Milner, 2004: 58), njegova resni-
ca, zapoved Gospodarja, pa je skrita pod črto vednosti. V nadaljevanju
pa bomo poskušali pokazati še, da je tisto, kar ju povezuje, prav ideologi-
ja. Do tega sklepa lahko pridemo po dveh poteh.
Prvič, če pedagoški diskurz razumemo tako, kot ga v kontekstu filo-
zofije vzgoje opredeli Olivier Reboul. Če namreč pomeni pedagoški dis-
kurz – enako kot pravzaprav vsak diskurz – bodisi neko koherentno ce-
loto izrečenih ali zapisanih stavkov o določeni temi bodisi »lingvistič-
no enoto, ki je enakega ali višjega reda kot stavek« (npr. članek, knjiga,
poročilo šolskega inšpektorja, itd.) (Reboul, 1984: 9–10),13 potem iz tega
sledi, da je tudi evalvacija, ali natančneje rečeno, evalvacijsko poročilo (v
katerem so običajno v obliki bolj ali manj obsežnega besedila obravna-
vani cilji, metodologija in izsledki evalvacije), zvrst pedagoškega diskur-
za. Ker je evalvacija šolstva zvrst pedagoškega diskurza, evalvacija šol-
12 Toda pri tem je lahko uspešna le, če nas uspe prepričati, da večja in ustreznejša vednost tistih,
ki evalvirajo, ni le predpostavljena, temveč dejanska. O tem nas običajno poskuša prepričati z
argumentom, da so bili evalvatorji imenovani za evalvatorje ravno zato, ker takšno vednost imajo.
Ali je to prepričljiv argument ali ne, puščam na tem mestu ob strani. Spomnil bi le na že prej omenjen
problem, s katerim smo soočeni tudi pri tovrstni argumentaciji: regressus in infinitum.
13 Poleg teh pomenov diskurza pa Reboul omenja še tretjega: »skupno ime za celoto diskurzov v ož-
jem pomenu besede, ki jih producira bodisi ena in ista oseba (na primer Rousseaujeva dela) bodisi
družbena skupina (recimo pedagoški diskurz moderne) in ki predstavljajo skupne lingvistične zna-
čilnosti. V tem smislu je diskurz umeščen med jezik in govor. Podobno kot govor ohranja tudi di-
skurz določeno svobodo, ki se kaže na primer v tem, da je mogoče izbirati med dvema sinonimo-
ma, med dvema sintaktičnima oblikama. Toda ta izbira je bolj ali manj določena s pod-kodom kot
sistemom prisil neke družbene skupine ali ideologije. Za razumevanje diskurza je pomembna tudi
enotnost diskurza, ki izhaja tako iz enotne teme kakor tudi iz notranje organizacije diskurza: sin-
taktične, logične in retorične. Med njimi posveča Reboul največ pozornosti retorični organizaciji
diskurza, saj je prav od nje v največji meri odvisna prepričevalnost pedagoškega diskurza« (Kodelja,
2007: 49; cf. Kodelja 2005a).
