Page 183 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 183
ideologija evalvacije in pedagoški diskurz 183
in družbenih ustanov: šole, bolnišnice, sodišča, kulturne ustanove, uni-
verze, raziskovalni inštituti itd. Dogaja se torej ravno nasprotno od tiste-
ga, kar so napovedovale razvpite zgodbe o koncu ideologije. Toda če je
res, da živimo v času ekspanzije ideologije evalvacije, kako potem poja-
sniti, da tega sploh ne opazimo in da vidimo le ekspanzijo uporabe eval-
vacije kot specifičnega postopka ovrednotenja prej omenjenih družbe-
nih institucij in praks? Odgovor bi lahko bil, da je sam ta spregled že uči-
nek ideologije evalvacije. Gre za ideologijo, ki jo Zarka v skladu z marksi-
stično tradicijo pojmuje kot sprevrnjeno zavest,10 kateri se stvari kažejo –
tako kot v cameri obscuri – obrnjene na glavo (Zarka, 2009a: 114). Spre-
vrnjena zavest pa ni nič drugega kot lažna zavest, je zavest, ki je zasleplje-
na in zato nezmožna videti stvari takšne, kakršne v resnici so. Ideologija
evalvacije nas torej zaslepi, a vprašanje je, kaj je v evalvaciji tisto, kar nam
ideološka zaslepitev prepreči videti. Iz Zarkine analize med drugim sle-
di, da so to oblastna razmerja, ki se udejanjajo skozi evalvacijo. Učinek
ideologije evalvacije je namreč ravno v tem, da se izvajanje oblasti kaže
kot objektivno in kvantificirano merjenje tistega, kar je predmet eval-
vacije (Zarka, 2009c: 3). Ravno zato, ker nas ideologija evalvacije naredi
slepe za ta ideološki preobrat, ne moremo videti, da je evalvacija v resni-
ci način, kako neka oblast – politična ali administrativna – izvaja gospo-
stvo nad vednostjo (ibid.).
Kar Zarko še posebej zanima v zvezi z evalvacijo, je prav odnos obla-
sti do vednosti, se pravi odnos, ki ga omogoča vzpostavitev enotnega sis-
tema evalvacije vednosti. Ta obsega evalvacijo produkcije vednosti (raz-
iskovanje) in njenega prenosa (poučevanje). Evalvacija je namreč posta-
la privilegirano orodje, ki ga oblast uporablja z namenom, da si zagoto-
vi dominacijo nad vednostjo. Ta dominacija je za Zarko oblika tiranije,
ki jo Pascal, na katerega se Zarka pri tem sklicuje, definira na dva načina.
Prvič pravi, da je tiranija to, »da hočeš po neki določeni poti do tistega,
do česar lahko prideš le po neki drugi poti. Različnim zaslugam gredo
različne časti: privlačnosti pritiče ljubezen, sili strah, znanosti verjetje«
(Pascal, 1986: 143). Iz tega sledi, da je prav, če se nekoga, ki ima moč, bo-
jimo, tistemu, ki ima vednost, pa verjamemo. Napačno in tiransko pa je,
če tisti, ki ima moč, zahteva, da ga ljubimo ali da mu verjamemo. Zato
Zarka trdi, da »politična oblast, ne glede na to, kakšna je njena legiti-
mnost, nima nobene pravice nad vednostjo, ne nad njeno produkcijo ne
nad njenim prenašanjem, kajti vednost spada v drugi red kot oblast. Če
10 Ideologija je »sprevrnjena podoba realnosti, ki negativno spreminja v pozitivno in obratno« (Zarka,
2009a: 114).
in družbenih ustanov: šole, bolnišnice, sodišča, kulturne ustanove, uni-
verze, raziskovalni inštituti itd. Dogaja se torej ravno nasprotno od tiste-
ga, kar so napovedovale razvpite zgodbe o koncu ideologije. Toda če je
res, da živimo v času ekspanzije ideologije evalvacije, kako potem poja-
sniti, da tega sploh ne opazimo in da vidimo le ekspanzijo uporabe eval-
vacije kot specifičnega postopka ovrednotenja prej omenjenih družbe-
nih institucij in praks? Odgovor bi lahko bil, da je sam ta spregled že uči-
nek ideologije evalvacije. Gre za ideologijo, ki jo Zarka v skladu z marksi-
stično tradicijo pojmuje kot sprevrnjeno zavest,10 kateri se stvari kažejo –
tako kot v cameri obscuri – obrnjene na glavo (Zarka, 2009a: 114). Spre-
vrnjena zavest pa ni nič drugega kot lažna zavest, je zavest, ki je zasleplje-
na in zato nezmožna videti stvari takšne, kakršne v resnici so. Ideologija
evalvacije nas torej zaslepi, a vprašanje je, kaj je v evalvaciji tisto, kar nam
ideološka zaslepitev prepreči videti. Iz Zarkine analize med drugim sle-
di, da so to oblastna razmerja, ki se udejanjajo skozi evalvacijo. Učinek
ideologije evalvacije je namreč ravno v tem, da se izvajanje oblasti kaže
kot objektivno in kvantificirano merjenje tistega, kar je predmet eval-
vacije (Zarka, 2009c: 3). Ravno zato, ker nas ideologija evalvacije naredi
slepe za ta ideološki preobrat, ne moremo videti, da je evalvacija v resni-
ci način, kako neka oblast – politična ali administrativna – izvaja gospo-
stvo nad vednostjo (ibid.).
Kar Zarko še posebej zanima v zvezi z evalvacijo, je prav odnos obla-
sti do vednosti, se pravi odnos, ki ga omogoča vzpostavitev enotnega sis-
tema evalvacije vednosti. Ta obsega evalvacijo produkcije vednosti (raz-
iskovanje) in njenega prenosa (poučevanje). Evalvacija je namreč posta-
la privilegirano orodje, ki ga oblast uporablja z namenom, da si zagoto-
vi dominacijo nad vednostjo. Ta dominacija je za Zarko oblika tiranije,
ki jo Pascal, na katerega se Zarka pri tem sklicuje, definira na dva načina.
Prvič pravi, da je tiranija to, »da hočeš po neki določeni poti do tistega,
do česar lahko prideš le po neki drugi poti. Različnim zaslugam gredo
različne časti: privlačnosti pritiče ljubezen, sili strah, znanosti verjetje«
(Pascal, 1986: 143). Iz tega sledi, da je prav, če se nekoga, ki ima moč, bo-
jimo, tistemu, ki ima vednost, pa verjamemo. Napačno in tiransko pa je,
če tisti, ki ima moč, zahteva, da ga ljubimo ali da mu verjamemo. Zato
Zarka trdi, da »politična oblast, ne glede na to, kakšna je njena legiti-
mnost, nima nobene pravice nad vednostjo, ne nad njeno produkcijo ne
nad njenim prenašanjem, kajti vednost spada v drugi red kot oblast. Če
10 Ideologija je »sprevrnjena podoba realnosti, ki negativno spreminja v pozitivno in obratno« (Zarka,
2009a: 114).
