Page 180 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 180
Drugo pedagoškega diskurza
ključno pedagoški termin. Prej nasprotno, gre za izraz in koncept, ki je
bil v pomenu, ki je danes prevladujoč, dokaj nekritično prevzet iz dru-
gih diskurzov, predvsem iz menedžmentskega in političnega. Pred tem
se je na šolskem področju izraz »evalvacija« sicer ponekod uporabljal,
vendar je imel precej drugačen pomen. V glavnem se je uporabljal kot si-
nonim za ocenjevanje znanja,1 v širšem smislu pa je pomenil tudi ovre-
dnotenje šolskih institucij in celotnega izobraževalnega sistema.2 Kljub
temu da je tako razumljena evalvacija po svojem bistvu podobna ocenje-
vanju – saj je v obeh primerih končni rezultat takšna ali drugačna vre-
dnostna sodba o tistem, kar je predmet ocenjevanja ali evalviranja –, pa
se v slovenskem šolskem prostoru evalvacija le redko istoveti z ocenje-
vanjem. Ocenjevanje je namreč skoraj vedno razumljeno kot ocenjeva-
nje znanja, evalvacija pa v glavnem kot posebna oblika ovrednotenja šol-
skega sistema ali posamezne šole.3 Vendar razlika med njima ni mišlje-
na kot stroga ločitev med pojavoma, ki se medsebojno izključujeta, kaj-
ti evalvacija lahko vključuje tudi ocenjevanje znanja. Toda če ga lahko
vključuje, to ne pomeni, da ga nujno vključuje. Iz tega sledi, da je eval-
vacija možna tudi brez ocenjevanja znanja. Kljub temu pa različne obli-
ke ocenjevanja znanja postajajo vedno bolj pomemben del evalvacije šol-
stva. To velja predvsem za mednarodne edukacijske raziskave, še posebej
tiste, ki ugotavljajo znanje učencev pri matematiki, naravoslovju in bral-
ni pismenosti.4 Eden od razlogov, zakaj so izsledki teh raziskav v javno-
1 Že omenjeni Reboul, denimo, pravi, da evalvacija (évaluation) obsega redovanje (notation) in kvalita-
tivno vrednotenje (appréciation qualitative) (Reboul, 1995:138).
2 To je eden od pomenov, ki ga ima izraz »evalvacija« v Dictionnaire encyclopédique de l‘ éducation et de la
formation (1994: 416–417). Tudi angleški avtorji običajno uporabljajo termin evalvacija (evaluation) v
širšem in ožjem pomenu. V širšem pomenu je evalvacija opredeljena kot proces vrednostnega preso-
janja kurikulov, v ožjem pa kot merjenje uspešnosti učenja, kar je pogosto opisano kot ocenjevanje
(assessment) doseženega učenčevega znanja in spretnosti (Lawton in Gordon, 1996: 101).
3 V slovenskem šolstvu sta na pred-univerzitetni ravni uveljavljeni dve vrsti evalvacije: evalvacija šol-
skega sistema in evalvacija posamezne šole. Pri prvi gre v glavnem za evalvacijo učnih programov
osnovne in srednje šole, pri drugi pa za analizo učnega uspeha ob zaključku ocenjevalnih obdobij,
zunanje preverjanje in ocenjevanje znanja, samo-evalvacijo kakovosti šole itd. Te evalvacije so dveh
vrst. Ene so zunanje evalvacije, druge pa notranje. Pri prvih evalvator ni neposredno vključen v de-
javnosti šole, pri drugih pa je, npr. kot učitelj ali učenec. V obeh primerih so možni različni koncepti
evalvacije in zato tudi različni pristopi in metodologije.
4 Gre predvsem za raziskave TIMSS, ki se izvajajo v okviru IEA (International Association for the
Evaluation of Educational Achievement), in PISA, ki potekajo v okviru OECD. Te raziskave so, kot
pokaže Laval, del globalnega gibanja za institucionalizacijo in standardizacijo evalvacije. »Produk-
cija norm kakovosti in primerjalnih meril je – s statističnimi kategorijami – predmet pravega trga,
na katerem delujejo številni nacionalni ali mednarodni organi, denimo IEA. OECD z mednarodni-
mi indikatorji« izobraževalnih sistemov »in velikimi primerjalnimi raziskavami kompetenc učen-
cev (PISA) sodi v to gibanje. Evropska komisija to dejavnost spodbuja z ustanavljanjem mreže agen-
cij za evalvacijo« (Laval, 2005: 211).
ključno pedagoški termin. Prej nasprotno, gre za izraz in koncept, ki je
bil v pomenu, ki je danes prevladujoč, dokaj nekritično prevzet iz dru-
gih diskurzov, predvsem iz menedžmentskega in političnega. Pred tem
se je na šolskem področju izraz »evalvacija« sicer ponekod uporabljal,
vendar je imel precej drugačen pomen. V glavnem se je uporabljal kot si-
nonim za ocenjevanje znanja,1 v širšem smislu pa je pomenil tudi ovre-
dnotenje šolskih institucij in celotnega izobraževalnega sistema.2 Kljub
temu da je tako razumljena evalvacija po svojem bistvu podobna ocenje-
vanju – saj je v obeh primerih končni rezultat takšna ali drugačna vre-
dnostna sodba o tistem, kar je predmet ocenjevanja ali evalviranja –, pa
se v slovenskem šolskem prostoru evalvacija le redko istoveti z ocenje-
vanjem. Ocenjevanje je namreč skoraj vedno razumljeno kot ocenjeva-
nje znanja, evalvacija pa v glavnem kot posebna oblika ovrednotenja šol-
skega sistema ali posamezne šole.3 Vendar razlika med njima ni mišlje-
na kot stroga ločitev med pojavoma, ki se medsebojno izključujeta, kaj-
ti evalvacija lahko vključuje tudi ocenjevanje znanja. Toda če ga lahko
vključuje, to ne pomeni, da ga nujno vključuje. Iz tega sledi, da je eval-
vacija možna tudi brez ocenjevanja znanja. Kljub temu pa različne obli-
ke ocenjevanja znanja postajajo vedno bolj pomemben del evalvacije šol-
stva. To velja predvsem za mednarodne edukacijske raziskave, še posebej
tiste, ki ugotavljajo znanje učencev pri matematiki, naravoslovju in bral-
ni pismenosti.4 Eden od razlogov, zakaj so izsledki teh raziskav v javno-
1 Že omenjeni Reboul, denimo, pravi, da evalvacija (évaluation) obsega redovanje (notation) in kvalita-
tivno vrednotenje (appréciation qualitative) (Reboul, 1995:138).
2 To je eden od pomenov, ki ga ima izraz »evalvacija« v Dictionnaire encyclopédique de l‘ éducation et de la
formation (1994: 416–417). Tudi angleški avtorji običajno uporabljajo termin evalvacija (evaluation) v
širšem in ožjem pomenu. V širšem pomenu je evalvacija opredeljena kot proces vrednostnega preso-
janja kurikulov, v ožjem pa kot merjenje uspešnosti učenja, kar je pogosto opisano kot ocenjevanje
(assessment) doseženega učenčevega znanja in spretnosti (Lawton in Gordon, 1996: 101).
3 V slovenskem šolstvu sta na pred-univerzitetni ravni uveljavljeni dve vrsti evalvacije: evalvacija šol-
skega sistema in evalvacija posamezne šole. Pri prvi gre v glavnem za evalvacijo učnih programov
osnovne in srednje šole, pri drugi pa za analizo učnega uspeha ob zaključku ocenjevalnih obdobij,
zunanje preverjanje in ocenjevanje znanja, samo-evalvacijo kakovosti šole itd. Te evalvacije so dveh
vrst. Ene so zunanje evalvacije, druge pa notranje. Pri prvih evalvator ni neposredno vključen v de-
javnosti šole, pri drugih pa je, npr. kot učitelj ali učenec. V obeh primerih so možni različni koncepti
evalvacije in zato tudi različni pristopi in metodologije.
4 Gre predvsem za raziskave TIMSS, ki se izvajajo v okviru IEA (International Association for the
Evaluation of Educational Achievement), in PISA, ki potekajo v okviru OECD. Te raziskave so, kot
pokaže Laval, del globalnega gibanja za institucionalizacijo in standardizacijo evalvacije. »Produk-
cija norm kakovosti in primerjalnih meril je – s statističnimi kategorijami – predmet pravega trga,
na katerem delujejo številni nacionalni ali mednarodni organi, denimo IEA. OECD z mednarodni-
mi indikatorji« izobraževalnih sistemov »in velikimi primerjalnimi raziskavami kompetenc učen-
cev (PISA) sodi v to gibanje. Evropska komisija to dejavnost spodbuja z ustanavljanjem mreže agen-
cij za evalvacijo« (Laval, 2005: 211).
