Page 177 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 177
evalvacija: oblast, za katero se predpostavlja, da ve 177
način in da gre tu za vprašanje osebne presoje. Na to bi odgovoril, da je
za institucionalizacijo evalvacije značilno, da nikakor ne preprečuje, da
bi posamezniki zlorabili oblast, ki jim v danem trenutku lahko pripade,
ampak jih k temu neizogibno napeljuje.
Normalizacija in izključitev: disciplina in sovražnik
Sedaj že začenjamo razumeti, tako vsaj upam, zakaj sistem evalvaci-
je proizvede ohromljenost, potratnost, neprilagodljivost in arbitrarnost.
Do razlage lahko pridemo tudi po drugi poti, z mimesis evalvacije. O
čem govorim? Gre za dinamiko, ki se s prizadevanji za prilagoditev zah-
tevam evalvacije in ugajanjem ocenjevalcem vzpostavlja v ustanovah pro-
dukcije in prenosa vednosti. Namesto, da bi si za cilj postavili produkci-
jo vednosti – kar pomeni sprejeti tveganje in se spustiti v raziskave, ka-
terih izid bo dolgo časa ostal negotov in katerih rezultati, ki so pogosto
nepričakovani, bodo morda odločilni za odprtje novih, neakreditiranih
poti v raziskovalnih poljih, ki niso neposredno produktivna –, si bodo
posamezniki in skupine prizadevali za uskladitev z etabliranimi načeli
in akreditiranimi vrednotami. Raziskovanje in izobraževanje se lahko v
celoti okužita z grotesko. Upreti se seveda ni lahko, saj to predpostavlja
osamitev in celo javno diskreditacijo.
Evalvacija je disciplinirajoča oblast, oblast sankcij, za katero je zna-
čilna čista vest. Slednjo vzdržujejo realne in navidezne vednosti, ki jih
evalvacija uporablja za svojo delovanje in utemeljevanje. Tako imeno-
vane »kognitivne znanosti« na tem področju igrajo pomembno vlo-
go. Potrebovali bi natančno študijo o uporabi diskurzov kognitivnosti
v sistemu in ideologiji evalvacije. Naj navedem en sam primer: zadostu-
je, da se spomnimo na aktualna prizadevanja zagovornikov tako ime-
novanih »kognitivnih znanosti«, da bi iz univerze pregnali psihoana-
lizo. Na to sta ob različnih priložnostih opozorila predvsem Jacques-
-Alain Miller in Jean-Claude Milner. Širše gledano so na udaru vse di-
scipline, ki ne služijo evalvaciji ali se ji lahko celo postavijo po robu. Ta-
kšne so historične in kritične discipline – filozofija, zgodovina, vča-
sih sociologija in etnologija – pa tudi druge. Mnoge od teh disciplin
so tarča bolj ali manj eksplicitnih poskusov kontrole s strani kognitiv-
nih »znanosti«.
Kakšni so rezultati sistema evalvacije? Navedel bom dva: 1) sistem
evalvacije povzroča splošno normalizacijo vednosti in praks. S tem je na
udaru dogodek, vključno z, se razume, znanstvenim dogodkom – torej
vse, kar je v določenem trenutku v polju vednosti ali, širše, v življenju
duha, lahko videti kot neumestljivo, bizarno, nepričakovano; 2) norma-
način in da gre tu za vprašanje osebne presoje. Na to bi odgovoril, da je
za institucionalizacijo evalvacije značilno, da nikakor ne preprečuje, da
bi posamezniki zlorabili oblast, ki jim v danem trenutku lahko pripade,
ampak jih k temu neizogibno napeljuje.
Normalizacija in izključitev: disciplina in sovražnik
Sedaj že začenjamo razumeti, tako vsaj upam, zakaj sistem evalvaci-
je proizvede ohromljenost, potratnost, neprilagodljivost in arbitrarnost.
Do razlage lahko pridemo tudi po drugi poti, z mimesis evalvacije. O
čem govorim? Gre za dinamiko, ki se s prizadevanji za prilagoditev zah-
tevam evalvacije in ugajanjem ocenjevalcem vzpostavlja v ustanovah pro-
dukcije in prenosa vednosti. Namesto, da bi si za cilj postavili produkci-
jo vednosti – kar pomeni sprejeti tveganje in se spustiti v raziskave, ka-
terih izid bo dolgo časa ostal negotov in katerih rezultati, ki so pogosto
nepričakovani, bodo morda odločilni za odprtje novih, neakreditiranih
poti v raziskovalnih poljih, ki niso neposredno produktivna –, si bodo
posamezniki in skupine prizadevali za uskladitev z etabliranimi načeli
in akreditiranimi vrednotami. Raziskovanje in izobraževanje se lahko v
celoti okužita z grotesko. Upreti se seveda ni lahko, saj to predpostavlja
osamitev in celo javno diskreditacijo.
Evalvacija je disciplinirajoča oblast, oblast sankcij, za katero je zna-
čilna čista vest. Slednjo vzdržujejo realne in navidezne vednosti, ki jih
evalvacija uporablja za svojo delovanje in utemeljevanje. Tako imeno-
vane »kognitivne znanosti« na tem področju igrajo pomembno vlo-
go. Potrebovali bi natančno študijo o uporabi diskurzov kognitivnosti
v sistemu in ideologiji evalvacije. Naj navedem en sam primer: zadostu-
je, da se spomnimo na aktualna prizadevanja zagovornikov tako ime-
novanih »kognitivnih znanosti«, da bi iz univerze pregnali psihoana-
lizo. Na to sta ob različnih priložnostih opozorila predvsem Jacques-
-Alain Miller in Jean-Claude Milner. Širše gledano so na udaru vse di-
scipline, ki ne služijo evalvaciji ali se ji lahko celo postavijo po robu. Ta-
kšne so historične in kritične discipline – filozofija, zgodovina, vča-
sih sociologija in etnologija – pa tudi druge. Mnoge od teh disciplin
so tarča bolj ali manj eksplicitnih poskusov kontrole s strani kognitiv-
nih »znanosti«.
Kakšni so rezultati sistema evalvacije? Navedel bom dva: 1) sistem
evalvacije povzroča splošno normalizacijo vednosti in praks. S tem je na
udaru dogodek, vključno z, se razume, znanstvenim dogodkom – torej
vse, kar je v določenem trenutku v polju vednosti ali, širše, v življenju
duha, lahko videti kot neumestljivo, bizarno, nepričakovano; 2) norma-
