Page 176 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 176
Drugo pedagoškega diskurza
nejšega dispozitiva evalvacije, ki ima prav tako svoje strokovnjake in ki
poleg tega ni brez povezave s psihiatričnim poljem. Razbiranje sistema
evalvacije omogoča pokazati na najbolj občutljivo, celo hiperobčutljivo
točko razmerja med oblastjo in vednostjo, in sicer v njeni produkciji in
njenem poučevanju.
Kar sem poimenoval akreditacija, je prav način, na katerega oblast
vpelje režim resnice, zamišljen kot disciplinarni režim, torej takšen, ki
vključuje nagrade in kazni. Toda storiti moramo še korak naprej. Tudi
na tej točki nam bodo v pomoč Foucaultove analize. V seminarju Les
anormaux je Foucault analiziral vlogo psihiatričnega diskurza oziro-
ma, natančneje, psihiatričnih ekspertiz v pravosodju. Te ekspertize, ki
so pred sodiščem akreditirane kot resnični diskurz in imajo neposreden
vpliv na določitev stopnje odgovornosti in s tem na zadano kazen, so v
večini primerov osupljive – ne le napačne, ampak že kar groteskne.13Gre
za »diskurze resnice, ki spravljajo v smeh in imajo institucionalno moč
vzeti življenje«. (Ibid.: 7) Na sodišču seveda nismo zaradi evalvacije. In-
stitucionalna smrt za zdaj še ni fizična smrt. Kljub temu pa imajo dis-
kurzi strokovnjakov-ocenjevalcev povsem primerljiv status s psihiatrič-
nimi strokovnjaki na sodiščih: to so diskurzi, ki spravljajo v smeh in ki
lahko obenem obsodijo celotne sektorje raziskovanja in izobraževanja.
Skratka, gre za groteskni diskurz s pretenzijo po resnici, ki ima na po-
dročju produkcije in prenosa vednosti veljavo zakona. Prav to je evalvaci-
ja. Oglejmo si definicijo groteske, ki jo poda Foucault: »Dejstvo, da ima
neki diskurz ali posameznik po svojem statusu učinke oblasti, za katere
bi jih njegove notranje značilnosti morale prikrajšati.« (Ibid.: 15) Gro-
tesknost se pojavi, na primer, ko ekspertize ne podajajo zgolj presoj o ve-
ljavnosti trenutnih, ampak tudi prihodnjih raziskav – ko prepoznavajo
»obetajoče teme«. Strokovnjaki-ocenjevalci niso nastavljeni – z dekre-
tom ministrstva ali le s kooptacijo – le kot bolj učeni od učenjakov, am-
pak tudi kot vedeževalci, ki – verjetno v usedlini kave, če ne v črtah na
dlaneh raziskovalcev, ki jih pregledujejo, ali s posredovanjem glasu, ki ga
slišijo le oni – vidijo, kaj bo cenjeno v prihodnosti.
Vidimo torej, kako se skozi evalvacijo oblast postavlja kot oblast, za
katero se predpostavlja, da ve. Strokovnjak je posameznik, ki po zaslugi
oblasti razpolaga s predpostavljeno vednostjo, ki je večja, ustreznejša in
bolj veljavna od tistih, o katerih presoja. Gre za grotesko, ki lahko pov-
zroči zelo veliko škodo. Kdo bi lahko rekel, da vsi posamezniki, ki jim
pripada oblast (četudi je majhna), to oblast uporabljajo na dober ali slab
1 Primeri, ki jih na začetku svojega seminarja navaja Foucault, so nedavni, iz let od 1950 do 1974. Cf. Fo-
ucault, 1999: 6, isl.
nejšega dispozitiva evalvacije, ki ima prav tako svoje strokovnjake in ki
poleg tega ni brez povezave s psihiatričnim poljem. Razbiranje sistema
evalvacije omogoča pokazati na najbolj občutljivo, celo hiperobčutljivo
točko razmerja med oblastjo in vednostjo, in sicer v njeni produkciji in
njenem poučevanju.
Kar sem poimenoval akreditacija, je prav način, na katerega oblast
vpelje režim resnice, zamišljen kot disciplinarni režim, torej takšen, ki
vključuje nagrade in kazni. Toda storiti moramo še korak naprej. Tudi
na tej točki nam bodo v pomoč Foucaultove analize. V seminarju Les
anormaux je Foucault analiziral vlogo psihiatričnega diskurza oziro-
ma, natančneje, psihiatričnih ekspertiz v pravosodju. Te ekspertize, ki
so pred sodiščem akreditirane kot resnični diskurz in imajo neposreden
vpliv na določitev stopnje odgovornosti in s tem na zadano kazen, so v
večini primerov osupljive – ne le napačne, ampak že kar groteskne.13Gre
za »diskurze resnice, ki spravljajo v smeh in imajo institucionalno moč
vzeti življenje«. (Ibid.: 7) Na sodišču seveda nismo zaradi evalvacije. In-
stitucionalna smrt za zdaj še ni fizična smrt. Kljub temu pa imajo dis-
kurzi strokovnjakov-ocenjevalcev povsem primerljiv status s psihiatrič-
nimi strokovnjaki na sodiščih: to so diskurzi, ki spravljajo v smeh in ki
lahko obenem obsodijo celotne sektorje raziskovanja in izobraževanja.
Skratka, gre za groteskni diskurz s pretenzijo po resnici, ki ima na po-
dročju produkcije in prenosa vednosti veljavo zakona. Prav to je evalvaci-
ja. Oglejmo si definicijo groteske, ki jo poda Foucault: »Dejstvo, da ima
neki diskurz ali posameznik po svojem statusu učinke oblasti, za katere
bi jih njegove notranje značilnosti morale prikrajšati.« (Ibid.: 15) Gro-
tesknost se pojavi, na primer, ko ekspertize ne podajajo zgolj presoj o ve-
ljavnosti trenutnih, ampak tudi prihodnjih raziskav – ko prepoznavajo
»obetajoče teme«. Strokovnjaki-ocenjevalci niso nastavljeni – z dekre-
tom ministrstva ali le s kooptacijo – le kot bolj učeni od učenjakov, am-
pak tudi kot vedeževalci, ki – verjetno v usedlini kave, če ne v črtah na
dlaneh raziskovalcev, ki jih pregledujejo, ali s posredovanjem glasu, ki ga
slišijo le oni – vidijo, kaj bo cenjeno v prihodnosti.
Vidimo torej, kako se skozi evalvacijo oblast postavlja kot oblast, za
katero se predpostavlja, da ve. Strokovnjak je posameznik, ki po zaslugi
oblasti razpolaga s predpostavljeno vednostjo, ki je večja, ustreznejša in
bolj veljavna od tistih, o katerih presoja. Gre za grotesko, ki lahko pov-
zroči zelo veliko škodo. Kdo bi lahko rekel, da vsi posamezniki, ki jim
pripada oblast (četudi je majhna), to oblast uporabljajo na dober ali slab
1 Primeri, ki jih na začetku svojega seminarja navaja Foucault, so nedavni, iz let od 1950 do 1974. Cf. Fo-
ucault, 1999: 6, isl.
