Page 173 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 173
evalvacija: oblast, za katero se predpostavlja, da ve 173
generalizacije izračuna: poklican je, da priskrbi videz objektivnosti ne-
čemu, kar je pogosto odvisno od dejanja na podlagi moči. Tu leži razlog
uporabe računovodskih indikatorjev v novosholastičnem jeziku evalva-
cije: »skupno število citatov«, »število citatov na članek«, »h indeks«,
»relativni h indeks«, »maksimalni faktor vpliva v disciplini« itn. Na ta
način celotno polje vednosti in izobraževanja podvržemo vladavini no-
vih strokovnjakov-računovodij. Cilj je pod krinko kvantifikacije upra-
vičiti razvrstitev in hierarhijo v raziskovanju, izobraževanju ali na ka-
kšnem drugem področju. Za izračunom torej stoji politika, surova raba
moči. Red, ki ga želi prek ideologije učinkovitosti vzpostaviti ali repro-
ducirati sistem evalvacije, je politična regulacija dejavnosti. Ko pravim
politična, ne mislim na javno, temveč, paradoksno, na privatno. Politični
model, ki ga poskušajo uvesti, je namreč model podjetja: narediti univer-
zitetnike preprosto za uslužbence podjetja, ki mu pravimo »univerza«,
narediti raziskovalce preprosto za instrumente ustanov raziskovanja. To
pa je tako v nasprotju z zgodovino in duhom univerze, kakor tudi uni-
čujoče za smisel raziskovanja. Na to pot se lahko podamo le, če o univer-
zah in raziskovanju ne vemo ničesar. Kdo bi lahko ugovarjal, da so po-
gosto univerzitetniki in raziskovalci sami tisti, ki vpeljujejo te dispoziti-
ve in uravnavajo njihovo delovanje. Rekel bi, da so to prej bivši univer-
zitetniki in raziskovalci, ki so presedlali v administracijo. Znano je, da
so sveži konvertiti v svoji novi veri najbolj radikalni. V tem primeru gre
za sekularno vero menedžerskega pojmovanja univerze in raziskovanja.
Na ta način se distribuirajo človeški in finančni viri! Prvi, ki imajo
od tega korist, so tisti, za katere pravimo, da so dobro misleči, konformi-
stični ali dovzetni za konformizem, za prilagoditev predhodno določe-
nim ciljem. Aplikacija upravnega besednjaka na svet univerze in razisko-
vanja ima lahko le ta cilj. To pa je tudi govorica menedžerske vizije, apli-
cirane na svet, ki nima ničesar opraviti s svetom podjetništva, saj so za-
njo svoboda iniciative, svoboda raziskovanja in svoboda duha istovrstne.
Evalvacija je instrument te menedžerske vizije. Ta vključuje natančno
administriranje, birokratiziranje, normaliziranje dejavnosti in praks ve-
dnosti, ki so podvržene kriterijem proizvodne ali industrijske učinkovi-
tosti. Obstaja torej dobro in slabo upravljanje, kakor je na prelomu 16. in
17. st. obstajal dober in slab raison d‘État. Upravljanje je neke vrste raison
d‘État, z vso dvojnostjo očitnega in skritega, občega pravila in posebnih
izjem, dostojanstvenega in nedostojanstvenega, ki jo ta pojem prinaša s
sabo. Toda gre za raison d‘État, v katerem je država privatizirana, podre-
jena privatnim interesom. Upravljanje ima, tako kot raison d‘État, svo-
jo nezgrešljivo senčno plat. Sence so nujne za oblast, ki postavlja in vsi-
generalizacije izračuna: poklican je, da priskrbi videz objektivnosti ne-
čemu, kar je pogosto odvisno od dejanja na podlagi moči. Tu leži razlog
uporabe računovodskih indikatorjev v novosholastičnem jeziku evalva-
cije: »skupno število citatov«, »število citatov na članek«, »h indeks«,
»relativni h indeks«, »maksimalni faktor vpliva v disciplini« itn. Na ta
način celotno polje vednosti in izobraževanja podvržemo vladavini no-
vih strokovnjakov-računovodij. Cilj je pod krinko kvantifikacije upra-
vičiti razvrstitev in hierarhijo v raziskovanju, izobraževanju ali na ka-
kšnem drugem področju. Za izračunom torej stoji politika, surova raba
moči. Red, ki ga želi prek ideologije učinkovitosti vzpostaviti ali repro-
ducirati sistem evalvacije, je politična regulacija dejavnosti. Ko pravim
politična, ne mislim na javno, temveč, paradoksno, na privatno. Politični
model, ki ga poskušajo uvesti, je namreč model podjetja: narediti univer-
zitetnike preprosto za uslužbence podjetja, ki mu pravimo »univerza«,
narediti raziskovalce preprosto za instrumente ustanov raziskovanja. To
pa je tako v nasprotju z zgodovino in duhom univerze, kakor tudi uni-
čujoče za smisel raziskovanja. Na to pot se lahko podamo le, če o univer-
zah in raziskovanju ne vemo ničesar. Kdo bi lahko ugovarjal, da so po-
gosto univerzitetniki in raziskovalci sami tisti, ki vpeljujejo te dispoziti-
ve in uravnavajo njihovo delovanje. Rekel bi, da so to prej bivši univer-
zitetniki in raziskovalci, ki so presedlali v administracijo. Znano je, da
so sveži konvertiti v svoji novi veri najbolj radikalni. V tem primeru gre
za sekularno vero menedžerskega pojmovanja univerze in raziskovanja.
Na ta način se distribuirajo človeški in finančni viri! Prvi, ki imajo
od tega korist, so tisti, za katere pravimo, da so dobro misleči, konformi-
stični ali dovzetni za konformizem, za prilagoditev predhodno določe-
nim ciljem. Aplikacija upravnega besednjaka na svet univerze in razisko-
vanja ima lahko le ta cilj. To pa je tudi govorica menedžerske vizije, apli-
cirane na svet, ki nima ničesar opraviti s svetom podjetništva, saj so za-
njo svoboda iniciative, svoboda raziskovanja in svoboda duha istovrstne.
Evalvacija je instrument te menedžerske vizije. Ta vključuje natančno
administriranje, birokratiziranje, normaliziranje dejavnosti in praks ve-
dnosti, ki so podvržene kriterijem proizvodne ali industrijske učinkovi-
tosti. Obstaja torej dobro in slabo upravljanje, kakor je na prelomu 16. in
17. st. obstajal dober in slab raison d‘État. Upravljanje je neke vrste raison
d‘État, z vso dvojnostjo očitnega in skritega, občega pravila in posebnih
izjem, dostojanstvenega in nedostojanstvenega, ki jo ta pojem prinaša s
sabo. Toda gre za raison d‘État, v katerem je država privatizirana, podre-
jena privatnim interesom. Upravljanje ima, tako kot raison d‘État, svo-
jo nezgrešljivo senčno plat. Sence so nujne za oblast, ki postavlja in vsi-
