Page 174 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 174
Drugo pedagoškega diskurza
ljuje sisteme vrednot in vzpostavlja splošni nadzor. K temu se kmalu vr-
nem. Na tem mestu zadostuje, če rečem, da za lažno objektivnostjo šte-
vil ne leži nič drugega kot konformizem, podreditev redu, kakršenkoli
že je, trenutnim izbiram oblasti.
Tretjo operacijo tvori prav igra transparentnosti in senc, ki smo jo
pravkar omenili. Evalvacija govori le o transparentnosti, kar pomeni, da
predpostavlja nejasnost. Zmeraj je tako: dogmatični zagovorniki tran-
sparentnosti so tisti, ki imajo največjo potrebo po sencah. Govorica tran-
sparentnosti zakriva nejasnost. Slednja mora pravzaprav prekriti temelje
postavljenih in vsiljenih vrednot – dejstvo, da so vzpostavljene na račun
drugačnih vrednot – in jih s tem prikazati kot samoumevne. V trenut-
ku, ko postavljajoča volja postane vidna, se razkrije arbitrarnost. Neja-
snost mora prekriti tudi tiste, ki ocenjujejo. Varljiva pretveza skrbi za za-
gotavljanje objektivnosti narekuje anonimnost ocenjevalca. Kdo bi lah-
ko ugovarjal, da so ocenjevalci pogosto znani, toda to so potemtakem
načela evalvacije, ki to niso. Govorica evalvacije ni nikoli enoznačna –
deluje na način dvojne resnice: tiste, ki je objavljena in tiste, ki mora osta-
ti skrita.
Evalvacija je torej sistem nadzora, ki mu zase ni treba polagati raču-
nov. Kdo nadzoruje nadzornike? Kdo so nadzorniki? Pravijo, da gre za
strokovnjake. Toda kdo jih imenuje? Kdo je strokovno preveril njihovo
zmožnost strokovnega preverjanja in njihovo vestnost? Vse to ostaja ne-
jasno in mora takšno tudi ostati. Sistem evalvacije lahko funkcionira sre-
di dvoumnosti in dvoličnosti.
Da bi poudarili dvoumnost in dvoličnost treh operacij evalvacije,
bomo ponovili naslednje: 1) da se evalvacija prikazuje kot nevtralna in
objektivna, čeprav je proizvod partikularne volje, ki jo poskuša vsiliti re-
alnosti in celo v nasprotju z njo; 2) pretenzija po objektivnosti se mani-
festira na podlagi sodb o dejstvih, ki izhajajo iz generalizacije izračuna.
Toda sodbe o dejstvih so zgolj krinka subjektivnosti, relativnosti in tudi
arbitrarnosti postavljenih in vsiljenih vrednot; 3) subjektivnost in rela-
tivnost, ki sta na delu v vseh procesih evalvacije, morata ostati skriti –
prav zato evalvacija uporablja govorico transparentnosti. Evalvacija de-
luje kot oblast, in sicer oblast, za katero se predpostavlja, da ve, oblast, ki
naj bi normirala in urejala vednost.
Oblast, norma resničnega in groteska
Toda na tem mestu se lahko nenadoma pojavi dvom. Od kod naj bi
pravzaprav prihajal interes oblasti za vednost? Ali ni vednost za oblast
dokaj majhen vložek? Izobraženci in raziskovalci imajo vendarle zelo
ljuje sisteme vrednot in vzpostavlja splošni nadzor. K temu se kmalu vr-
nem. Na tem mestu zadostuje, če rečem, da za lažno objektivnostjo šte-
vil ne leži nič drugega kot konformizem, podreditev redu, kakršenkoli
že je, trenutnim izbiram oblasti.
Tretjo operacijo tvori prav igra transparentnosti in senc, ki smo jo
pravkar omenili. Evalvacija govori le o transparentnosti, kar pomeni, da
predpostavlja nejasnost. Zmeraj je tako: dogmatični zagovorniki tran-
sparentnosti so tisti, ki imajo največjo potrebo po sencah. Govorica tran-
sparentnosti zakriva nejasnost. Slednja mora pravzaprav prekriti temelje
postavljenih in vsiljenih vrednot – dejstvo, da so vzpostavljene na račun
drugačnih vrednot – in jih s tem prikazati kot samoumevne. V trenut-
ku, ko postavljajoča volja postane vidna, se razkrije arbitrarnost. Neja-
snost mora prekriti tudi tiste, ki ocenjujejo. Varljiva pretveza skrbi za za-
gotavljanje objektivnosti narekuje anonimnost ocenjevalca. Kdo bi lah-
ko ugovarjal, da so ocenjevalci pogosto znani, toda to so potemtakem
načela evalvacije, ki to niso. Govorica evalvacije ni nikoli enoznačna –
deluje na način dvojne resnice: tiste, ki je objavljena in tiste, ki mora osta-
ti skrita.
Evalvacija je torej sistem nadzora, ki mu zase ni treba polagati raču-
nov. Kdo nadzoruje nadzornike? Kdo so nadzorniki? Pravijo, da gre za
strokovnjake. Toda kdo jih imenuje? Kdo je strokovno preveril njihovo
zmožnost strokovnega preverjanja in njihovo vestnost? Vse to ostaja ne-
jasno in mora takšno tudi ostati. Sistem evalvacije lahko funkcionira sre-
di dvoumnosti in dvoličnosti.
Da bi poudarili dvoumnost in dvoličnost treh operacij evalvacije,
bomo ponovili naslednje: 1) da se evalvacija prikazuje kot nevtralna in
objektivna, čeprav je proizvod partikularne volje, ki jo poskuša vsiliti re-
alnosti in celo v nasprotju z njo; 2) pretenzija po objektivnosti se mani-
festira na podlagi sodb o dejstvih, ki izhajajo iz generalizacije izračuna.
Toda sodbe o dejstvih so zgolj krinka subjektivnosti, relativnosti in tudi
arbitrarnosti postavljenih in vsiljenih vrednot; 3) subjektivnost in rela-
tivnost, ki sta na delu v vseh procesih evalvacije, morata ostati skriti –
prav zato evalvacija uporablja govorico transparentnosti. Evalvacija de-
luje kot oblast, in sicer oblast, za katero se predpostavlja, da ve, oblast, ki
naj bi normirala in urejala vednost.
Oblast, norma resničnega in groteska
Toda na tem mestu se lahko nenadoma pojavi dvom. Od kod naj bi
pravzaprav prihajal interes oblasti za vednost? Ali ni vednost za oblast
dokaj majhen vložek? Izobraženci in raziskovalci imajo vendarle zelo
