Page 172 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 172
Drugo pedagoškega diskurza
mi leti, besednjak in postopki evalvacije pa so stari okoli deset let. V de-
vetdesetih letih še nismo govorili o evalvaciji, ali vsaj ne toliko kot danes.
To poudarjam zato, da bi se izognil pasti, ki jo svojim sogovornikom na-
stavljajo zagovorniki evalvacije. Če zavrnete evalvacijo, pravijo, potem ni
več nobenega načina presoje delovanja, rezultata ali raziskave. Odgovo-
riti moramo: napaka! Ni drugih sredstev preverbe, razprav in presoj, kot
so tiste, ki tvorijo dispozitiv evalvacije. Da bi ga razumeli, se moramo vr-
niti k izhodiščnemu vprašanju: kaj je evalvacija?
Evalvacija je določitev vrednosti. Predpostavlja torej postavitev le-
stvice vrednot, pozitivnih in negativnih. Brez te lestvice vrednosti ni
mogoče določiti. Evalvacija nato predpostavlja postavitev evalviranega
objekta ob vnaprej določeno lestvico vrednot. Ta postopek obsega tri
operacije, ki nasprotujejo same sebi.
Prvo tvori določitev vrednot. Te so postavljene pred presojo in ji to-
rej predhajajo. To pomeni, da temeljijo na predhodni oceni o tem, kaj
je in kaj ni vredno. Tako se nam zastavi vprašanje o vrednosti vrednot:
kaj jamči za objektivnost in univerzalnost vrednot, ki so postavljene kot
kriterij? Kdo pravi, da ne pripadajo partikularnemu momentu vednosti?
Kako preseči ta moment, če pa to, kar naj bi ga preseglo, ocenjujemo gle-
de na predhodno etablirane in s tem zastarele vrednote? Še huje, te vre-
dnote so bile stvar izbire; tisti, ki so izbrali, pa niso bili popolnoma bre-
zinteresni duhovi, ampak so imeli partikularne interese. Kaj potemta-
kem zagotavlja, da te vrednote niso izraz teh partikularnih interesov, ki
se poskušajo vsiliti in prevladati? Vsi poznamo analizo vrednot in nji-
hovih lestvic Maxa Webra: »Različni redi vrednot se na svetu spopada-
jo v nespravljivem boju /…/. Ne vem, kako bi lahko ‘znanstveno’ razrešili
vprašanje primerjave vrednosti francoske in nemške kulture; gre namreč
za boj različnih bogov, ki bo brez dvoma trajal večno« (Weber, 1959:
93). Razumeti moramo, da noben sistem vrednot ne premore inherentne
objektivnosti; določen sistem vrednot implicira zanikanje drugega siste-
ma, s čimer dokazuje svojo univerzalnost. Iz tega izhaja, da je hierarhija
vrednot lahko postavljena le z dejanjem. Dejanjem tistega, ki jih posta-
vlja in vsiljuje. Gre za dejanje na podlagi volje in s tem moči. K temu se
vrnem. Evalvacija tako odpira vrata neskončnemu spodbijanju vrednot,
vojni vrednot.
Druga operacija maskira subjektivni in relativni značaj postavljenih
vrednot v danem trenutku. Postopek je preprost: vse kvalitativne določi-
tve spreminja v kvantitativne s pomočjo generalizacije izračuna in neke
vrste numerične sholastike. Evalvacija, ki je vedno subjektivna in relativ-
na, se poskuša skriti za slabo matematiko. Zdaj lahko razumemo razlog
mi leti, besednjak in postopki evalvacije pa so stari okoli deset let. V de-
vetdesetih letih še nismo govorili o evalvaciji, ali vsaj ne toliko kot danes.
To poudarjam zato, da bi se izognil pasti, ki jo svojim sogovornikom na-
stavljajo zagovorniki evalvacije. Če zavrnete evalvacijo, pravijo, potem ni
več nobenega načina presoje delovanja, rezultata ali raziskave. Odgovo-
riti moramo: napaka! Ni drugih sredstev preverbe, razprav in presoj, kot
so tiste, ki tvorijo dispozitiv evalvacije. Da bi ga razumeli, se moramo vr-
niti k izhodiščnemu vprašanju: kaj je evalvacija?
Evalvacija je določitev vrednosti. Predpostavlja torej postavitev le-
stvice vrednot, pozitivnih in negativnih. Brez te lestvice vrednosti ni
mogoče določiti. Evalvacija nato predpostavlja postavitev evalviranega
objekta ob vnaprej določeno lestvico vrednot. Ta postopek obsega tri
operacije, ki nasprotujejo same sebi.
Prvo tvori določitev vrednot. Te so postavljene pred presojo in ji to-
rej predhajajo. To pomeni, da temeljijo na predhodni oceni o tem, kaj
je in kaj ni vredno. Tako se nam zastavi vprašanje o vrednosti vrednot:
kaj jamči za objektivnost in univerzalnost vrednot, ki so postavljene kot
kriterij? Kdo pravi, da ne pripadajo partikularnemu momentu vednosti?
Kako preseči ta moment, če pa to, kar naj bi ga preseglo, ocenjujemo gle-
de na predhodno etablirane in s tem zastarele vrednote? Še huje, te vre-
dnote so bile stvar izbire; tisti, ki so izbrali, pa niso bili popolnoma bre-
zinteresni duhovi, ampak so imeli partikularne interese. Kaj potemta-
kem zagotavlja, da te vrednote niso izraz teh partikularnih interesov, ki
se poskušajo vsiliti in prevladati? Vsi poznamo analizo vrednot in nji-
hovih lestvic Maxa Webra: »Različni redi vrednot se na svetu spopada-
jo v nespravljivem boju /…/. Ne vem, kako bi lahko ‘znanstveno’ razrešili
vprašanje primerjave vrednosti francoske in nemške kulture; gre namreč
za boj različnih bogov, ki bo brez dvoma trajal večno« (Weber, 1959:
93). Razumeti moramo, da noben sistem vrednot ne premore inherentne
objektivnosti; določen sistem vrednot implicira zanikanje drugega siste-
ma, s čimer dokazuje svojo univerzalnost. Iz tega izhaja, da je hierarhija
vrednot lahko postavljena le z dejanjem. Dejanjem tistega, ki jih posta-
vlja in vsiljuje. Gre za dejanje na podlagi volje in s tem moči. K temu se
vrnem. Evalvacija tako odpira vrata neskončnemu spodbijanju vrednot,
vojni vrednot.
Druga operacija maskira subjektivni in relativni značaj postavljenih
vrednot v danem trenutku. Postopek je preprost: vse kvalitativne določi-
tve spreminja v kvantitativne s pomočjo generalizacije izračuna in neke
vrste numerične sholastike. Evalvacija, ki je vedno subjektivna in relativ-
na, se poskuša skriti za slabo matematiko. Zdaj lahko razumemo razlog
