Page 171 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 171
evalvacija: oblast, za katero se predpostavlja, da ve 171
vednosti in diskurzov), da bi si zagotovila hegemonijo in utemeljila svo-
je izbire, ki pa so arbitrarne. Prav to me bo še posebej zanimalo: razmer-
je med oblastjo in vednostjo pri vzpostavitvi enotnega sistema evalvacije
vednosti v njihovi produkciji in prenosu. Razumljivo je torej, da se bom
zadržal pri evalvaciji visokega šolstva in raziskovanja.
Kaj je evalvacija?
Evalvacija nikakor ni način preverjanja kakovosti, učinkovitosti ali
inovativnosti nekega delovanja, prakse, raziskave, poučevanja itn. Na
področju raziskovanja, na primer, že dolgo časa preverjajo delo razisko-
valcev in skupin, da bi ugotovili, ali je kakovostno, ali prinaša resnične
novosti in ali imamo lahko njegove rezultate za zadovoljive in usklajene
z zastavljenimi projekti. Toda analize in presoje o rezultatih in dejavno-
stih so bile zmeraj razumljene kot presoje določenega posameznika, čla-
na (izvoljenega ali imenovanega) nekega organa, sveta ali komisije. Pre-
soja je imela tako nezvedljivo dimenzijo subjektivnosti. Da bi poskrbeli,
da subjektivnost ne prinese arbitrarnosti, so isti dosje izročili več poroče-
valcem, med katerimi je lahko prišlo tudi do nestrinjanja. Subjektivnost
je bila korigirana s soočenjem med subjektivnostmi in ne z iluzorično
pretenzijo po absolutni (kvantitativni) objektivnosti. Poleg tega je velja-
lo, da kriteriji ne smejo biti prestrogo določeni, saj bi s tem lahko nemara
spregledali nepričakovan, paradoksen in posebno inventiven značaj ne-
kega rezultata. Potreben je bil torej čas, v katerem se je raziskavo, dejav-
nost, rezultat itn. pregledalo, se o njem razpravljalo in presojalo, ne da bi
pri tem govorili o evalvaciji ali jo izvajali. Nikakor ne želim reči, da je bila
to prekrasna preteklost. Kdaj pa kdaj je prišlo do nepravilnosti, krivic in
arbitrarnosti. Toda kljub temu se je bilo vedno mogoče nadejati, da bo
nov pregled popravil kakšno napako ali nepravično odločitev. Daleč od
tega, da bi jih odpravil, sistem evalvacije mestoma hude nepravilnosti ge-
neralizira in objektivizira, tako da ponovni pregled, ki postane tako re-
koč nemogoč, saj je po svojem bistvu nekoristen, več ničesar ne popravi.
Povejmo natančneje: ne trdim, da je dispozitiv evalvacije, če upošte-
vamo njegov izvor, nedavni izum. Vzpostavitev tega dispozitiva in nje-
gov uvoz na drugih področjih sta skozi čas potekala z zaporednimi mu-
tacijami. Zadnja v vrsti teh mutacij je univerzalizacija dispozitiva na vseh
področjih družbenega, političnega in kulturnega življenja. Kar se tiče
vednosti, torej raziskovanja in visokega šolstva, je generalizacija sistema
evalvacije precejšnja novost. AERES*2je bila ustanovljena šele pred štiri-
* Agence d'évaluation de la recherche et de l'enseignement supérieur (Agencija za evalvacijo razisko-
vanja in visokega šolstva) je bila ustanovljena leta 2006. (Op. prev.)
vednosti in diskurzov), da bi si zagotovila hegemonijo in utemeljila svo-
je izbire, ki pa so arbitrarne. Prav to me bo še posebej zanimalo: razmer-
je med oblastjo in vednostjo pri vzpostavitvi enotnega sistema evalvacije
vednosti v njihovi produkciji in prenosu. Razumljivo je torej, da se bom
zadržal pri evalvaciji visokega šolstva in raziskovanja.
Kaj je evalvacija?
Evalvacija nikakor ni način preverjanja kakovosti, učinkovitosti ali
inovativnosti nekega delovanja, prakse, raziskave, poučevanja itn. Na
področju raziskovanja, na primer, že dolgo časa preverjajo delo razisko-
valcev in skupin, da bi ugotovili, ali je kakovostno, ali prinaša resnične
novosti in ali imamo lahko njegove rezultate za zadovoljive in usklajene
z zastavljenimi projekti. Toda analize in presoje o rezultatih in dejavno-
stih so bile zmeraj razumljene kot presoje določenega posameznika, čla-
na (izvoljenega ali imenovanega) nekega organa, sveta ali komisije. Pre-
soja je imela tako nezvedljivo dimenzijo subjektivnosti. Da bi poskrbeli,
da subjektivnost ne prinese arbitrarnosti, so isti dosje izročili več poroče-
valcem, med katerimi je lahko prišlo tudi do nestrinjanja. Subjektivnost
je bila korigirana s soočenjem med subjektivnostmi in ne z iluzorično
pretenzijo po absolutni (kvantitativni) objektivnosti. Poleg tega je velja-
lo, da kriteriji ne smejo biti prestrogo določeni, saj bi s tem lahko nemara
spregledali nepričakovan, paradoksen in posebno inventiven značaj ne-
kega rezultata. Potreben je bil torej čas, v katerem se je raziskavo, dejav-
nost, rezultat itn. pregledalo, se o njem razpravljalo in presojalo, ne da bi
pri tem govorili o evalvaciji ali jo izvajali. Nikakor ne želim reči, da je bila
to prekrasna preteklost. Kdaj pa kdaj je prišlo do nepravilnosti, krivic in
arbitrarnosti. Toda kljub temu se je bilo vedno mogoče nadejati, da bo
nov pregled popravil kakšno napako ali nepravično odločitev. Daleč od
tega, da bi jih odpravil, sistem evalvacije mestoma hude nepravilnosti ge-
neralizira in objektivizira, tako da ponovni pregled, ki postane tako re-
koč nemogoč, saj je po svojem bistvu nekoristen, več ničesar ne popravi.
Povejmo natančneje: ne trdim, da je dispozitiv evalvacije, če upošte-
vamo njegov izvor, nedavni izum. Vzpostavitev tega dispozitiva in nje-
gov uvoz na drugih področjih sta skozi čas potekala z zaporednimi mu-
tacijami. Zadnja v vrsti teh mutacij je univerzalizacija dispozitiva na vseh
področjih družbenega, političnega in kulturnega življenja. Kar se tiče
vednosti, torej raziskovanja in visokega šolstva, je generalizacija sistema
evalvacije precejšnja novost. AERES*2je bila ustanovljena šele pred štiri-
* Agence d'évaluation de la recherche et de l'enseignement supérieur (Agencija za evalvacijo razisko-
vanja in visokega šolstva) je bila ustanovljena leta 2006. (Op. prev.)
