Page 170 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 170
Drugo pedagoškega diskurza
va osrednje vprašanje razmerja med prekrški in kaznimi) in nazadnje v
javne politike. Toda zakaj bi se zaradi tega vznemirjali? Mar ni evalvaci-
ja način, na katerega lahko odkrijemo morebitne pomanjkljivosti v sis-
temu, instituciji ali praksi? Ali ne omogoča, da jih nato odpravimo? Ali
skrb za učinkovitost in primerno rabo javnih sredstev ni hvalevredna?
Mar ni evalvacija dolžnost vsake odgovorne vlade ne glede na njeno po-
litično usmeritev? Še več: ali z nasprotovanjem evalvaciji ne podpiramo
trenutnega stanja stvari in si odvzamemo vsakršno možnost kritike in s
tem spremembe? Ali ni evalvacija v tem smislu sredstvo prilagajanja na-
glim spremembam sodobnega sveta? In naposled, ali ni zavrnitev eval-
vacije znak konservativnosti?
Ta vprašanja nas popeljejo v osrčje dispozitivov evalvacije. O dispo-
zitivu evalvacije lahko govorimo kar v ednini, saj je na neki način celo-
tna družba podvržena postopkom, ki imajo isti cilj, čeprav ga zagotavlja-
jo različne instance. Jedro dispozitiva ima dve plati: ideologijo in sistem.
Ideologija je, kot je dobro znano, aparat, ki upravičuje sistem. Vpra-
šanja, ki smo jih zastavili zgoraj, dovolj dobro izražajo različne vidike te
ideologije. Spomnimo se poglavitnih terminov: učinkovitost, varčnost,
prilagajanje, inovacija. Ti termini so med sabo očitno usklajeni: učinko-
vitost pomeni neposrednejšo in hitrejšo dosego cilja oziroma produkcijo
maksimalnega učinka z minimalnimi sredstvi. Zato ni težko razumeti,
da nam skrb za učinkovitost nalaga dolžnost odpraviti potratnost s ča-
som, financami in tako naprej. Omogoča torej večjo prilagodljivost na
svetovnem trgu, ki posega na vsa področja – ne samo na tista, ki zadevajo
blago, temveč tudi na tista, ki zadevajo svet znanosti, univerze, umetno-
sti. Kar privarčujemo pri neučinkovitih in zastarelih šibkih členih, nato
investiramo v dejavnosti ali operacije, ki so vse bolj inovativne in učinko-
vite. Krog ideologije in evalvacije je tako sklenjen. Lahko bi ga formuli-
rali tudi drugače, a prišli bi do istega zaključka: njegov namen je upravi-
čiti vpeljavo splošnega in homogenega sistema družbenega nadzora.
Toda kaj skriva ta ideološka zanka? Po definiciji je ideologija spre-
vrnjena podoba realnosti, ki negativno spreminja v pozitivno in obra-
tno. Na kratko rečeno: realnost sistema evalvacije je ohromljenost, po-
tratnost, neprilagodljivost in arbitrarnost.
Prav to bi rad na tem mestu pokazal z razkritjem prikrite strani eval-
vacije, njenega najglobljega notranjega gibala: oblasti, za katero se pred-
postavlja, da ve. To je oblast, ki se uveljavlja – ne da bi to povedala, se ra-
zume – ne le kot izjavljalka resnice, ampak celo kot postavljalka vredno-
sti, kot norma resnice. Oblast, ki vednosti in diskurze uporablja z znan-
stvenimi pretenzijami (prek instrumentalizacije določenih akterjev teh
va osrednje vprašanje razmerja med prekrški in kaznimi) in nazadnje v
javne politike. Toda zakaj bi se zaradi tega vznemirjali? Mar ni evalvaci-
ja način, na katerega lahko odkrijemo morebitne pomanjkljivosti v sis-
temu, instituciji ali praksi? Ali ne omogoča, da jih nato odpravimo? Ali
skrb za učinkovitost in primerno rabo javnih sredstev ni hvalevredna?
Mar ni evalvacija dolžnost vsake odgovorne vlade ne glede na njeno po-
litično usmeritev? Še več: ali z nasprotovanjem evalvaciji ne podpiramo
trenutnega stanja stvari in si odvzamemo vsakršno možnost kritike in s
tem spremembe? Ali ni evalvacija v tem smislu sredstvo prilagajanja na-
glim spremembam sodobnega sveta? In naposled, ali ni zavrnitev eval-
vacije znak konservativnosti?
Ta vprašanja nas popeljejo v osrčje dispozitivov evalvacije. O dispo-
zitivu evalvacije lahko govorimo kar v ednini, saj je na neki način celo-
tna družba podvržena postopkom, ki imajo isti cilj, čeprav ga zagotavlja-
jo različne instance. Jedro dispozitiva ima dve plati: ideologijo in sistem.
Ideologija je, kot je dobro znano, aparat, ki upravičuje sistem. Vpra-
šanja, ki smo jih zastavili zgoraj, dovolj dobro izražajo različne vidike te
ideologije. Spomnimo se poglavitnih terminov: učinkovitost, varčnost,
prilagajanje, inovacija. Ti termini so med sabo očitno usklajeni: učinko-
vitost pomeni neposrednejšo in hitrejšo dosego cilja oziroma produkcijo
maksimalnega učinka z minimalnimi sredstvi. Zato ni težko razumeti,
da nam skrb za učinkovitost nalaga dolžnost odpraviti potratnost s ča-
som, financami in tako naprej. Omogoča torej večjo prilagodljivost na
svetovnem trgu, ki posega na vsa področja – ne samo na tista, ki zadevajo
blago, temveč tudi na tista, ki zadevajo svet znanosti, univerze, umetno-
sti. Kar privarčujemo pri neučinkovitih in zastarelih šibkih členih, nato
investiramo v dejavnosti ali operacije, ki so vse bolj inovativne in učinko-
vite. Krog ideologije in evalvacije je tako sklenjen. Lahko bi ga formuli-
rali tudi drugače, a prišli bi do istega zaključka: njegov namen je upravi-
čiti vpeljavo splošnega in homogenega sistema družbenega nadzora.
Toda kaj skriva ta ideološka zanka? Po definiciji je ideologija spre-
vrnjena podoba realnosti, ki negativno spreminja v pozitivno in obra-
tno. Na kratko rečeno: realnost sistema evalvacije je ohromljenost, po-
tratnost, neprilagodljivost in arbitrarnost.
Prav to bi rad na tem mestu pokazal z razkritjem prikrite strani eval-
vacije, njenega najglobljega notranjega gibala: oblasti, za katero se pred-
postavlja, da ve. To je oblast, ki se uveljavlja – ne da bi to povedala, se ra-
zume – ne le kot izjavljalka resnice, ampak celo kot postavljalka vredno-
sti, kot norma resnice. Oblast, ki vednosti in diskurze uporablja z znan-
stvenimi pretenzijami (prek instrumentalizacije določenih akterjev teh
