Page 166 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 166
Drugo pedagoškega diskurza
šniškega kapitalizma, le pripravlja otroke na življenje v narcisistični, po-
trošniški družbi.
Menimo, da bi opisano narcisistično obnašanja otrok v šolah lahko
omejili le z radikalnimi sistemskimi spremembami, ki ne bi več predvi-
devale nadaljevanja permisivnega vzgajanja v šolah, temveč bi otroke po-
skušale restriktivno pripraviti do spoštovanja javno veljavnih norm. To
pa je v popolnem nasprotju z aktualno doktrino vzgoje v sodobni sloven-
ski osnovni šoli in seveda v potrošniški družbi nasploh. Več doslednosti
pri vzgoji bi bilo nujno uvesti predvsem v družinsko vzgojo, da bi stra-
ši spoznali, da so omejitve za vzgojo otrok nujne že v predšolskem obdo-
bju, ter predvsem, da ne bi nasprotovali restriktivnejši vzgoji v šoli. Žal
na podlagi obstoječe šolske zakonodaje, ki učitelju vse bolj zavezuje roke,
staršem pa daje vedno večjo moč ter zastopa permisivne, demokratične
didaktične pristope, pedagoški delavci ne morejo ravnati v nasprotju s
permisivno doktrino in zato na ta način le dopolnjuje družinsko vzgo-
jo brez omejitev.
Problem je, kot smo v prispevku poskušali pojasniti, še kompleksnej-
ši; šola je ključna institucija družbe in ne more ravnati v nasprotju s po-
glavitnimi družbenimi težnjami. Iluzorno je pričakovati, da bomo dobi-
vali v šolo otroke z integriranim moralnim imperativom, na podlagi ka-
terega bomo lahko gradili »klasični učni in vzgojni proces«, kar je bila
praksa v šoli pred leti. Današnji otroci so doma večinoma permisivno,
demokratično in celo nedosledno vzgajani in so zato bolj razvajeni in
zahtevni, bolj odprti, direktni, odzivni in pričakujejo od učiteljev podo-
ben pristop kot doma, ki je sicer kratkoročno v šoli zelo učinkovit, dol-
goročno pa funkcionalen za utrjevanje potrošniške kulture.
Pedagoški delavci so/smo ujeti v zanko, ki se je niti ne zavedajo/mo,
kajti nadaljevanje otrokom všečnih, dinamičnih, demokratičnih pristo-
pov v šoli le utrjuje permisivnost v družbi, strogi, avtoritarni »klasični«
šolski pristopi pa niso več učinkoviti, saj so permisivno vzgojenim otro-
kom tuji, ker ne vedo, zakaj bi morali nekoga spoštovati samo zato, ker je
učitelj, torej brezpogojna avtoriteta.
Če sklenemo, pričujoči prispevek poskuša s predstavljeno empirič-
no antropološko raziskavo vnesti drugačen zorni kot v sodobni pedago-
ški diskurz, predvsem z namenom reaktualizacije teoretskih stališč nar-
cisistične socializacije, ki jih je Lasch analiziral v ZDA že v sedemdesetih
letih 20. stoletja, v slovenskem prostoru pa so mu v osemdesetih in de-
vetdesetih sledili predvsem Žižek, Godina, Salecl, Praper in Kroflič. Ta
stališča so danes pogosto označena kot »zastarel konceptualni aparat«.
šniškega kapitalizma, le pripravlja otroke na življenje v narcisistični, po-
trošniški družbi.
Menimo, da bi opisano narcisistično obnašanja otrok v šolah lahko
omejili le z radikalnimi sistemskimi spremembami, ki ne bi več predvi-
devale nadaljevanja permisivnega vzgajanja v šolah, temveč bi otroke po-
skušale restriktivno pripraviti do spoštovanja javno veljavnih norm. To
pa je v popolnem nasprotju z aktualno doktrino vzgoje v sodobni sloven-
ski osnovni šoli in seveda v potrošniški družbi nasploh. Več doslednosti
pri vzgoji bi bilo nujno uvesti predvsem v družinsko vzgojo, da bi stra-
ši spoznali, da so omejitve za vzgojo otrok nujne že v predšolskem obdo-
bju, ter predvsem, da ne bi nasprotovali restriktivnejši vzgoji v šoli. Žal
na podlagi obstoječe šolske zakonodaje, ki učitelju vse bolj zavezuje roke,
staršem pa daje vedno večjo moč ter zastopa permisivne, demokratične
didaktične pristope, pedagoški delavci ne morejo ravnati v nasprotju s
permisivno doktrino in zato na ta način le dopolnjuje družinsko vzgo-
jo brez omejitev.
Problem je, kot smo v prispevku poskušali pojasniti, še kompleksnej-
ši; šola je ključna institucija družbe in ne more ravnati v nasprotju s po-
glavitnimi družbenimi težnjami. Iluzorno je pričakovati, da bomo dobi-
vali v šolo otroke z integriranim moralnim imperativom, na podlagi ka-
terega bomo lahko gradili »klasični učni in vzgojni proces«, kar je bila
praksa v šoli pred leti. Današnji otroci so doma večinoma permisivno,
demokratično in celo nedosledno vzgajani in so zato bolj razvajeni in
zahtevni, bolj odprti, direktni, odzivni in pričakujejo od učiteljev podo-
ben pristop kot doma, ki je sicer kratkoročno v šoli zelo učinkovit, dol-
goročno pa funkcionalen za utrjevanje potrošniške kulture.
Pedagoški delavci so/smo ujeti v zanko, ki se je niti ne zavedajo/mo,
kajti nadaljevanje otrokom všečnih, dinamičnih, demokratičnih pristo-
pov v šoli le utrjuje permisivnost v družbi, strogi, avtoritarni »klasični«
šolski pristopi pa niso več učinkoviti, saj so permisivno vzgojenim otro-
kom tuji, ker ne vedo, zakaj bi morali nekoga spoštovati samo zato, ker je
učitelj, torej brezpogojna avtoriteta.
Če sklenemo, pričujoči prispevek poskuša s predstavljeno empirič-
no antropološko raziskavo vnesti drugačen zorni kot v sodobni pedago-
ški diskurz, predvsem z namenom reaktualizacije teoretskih stališč nar-
cisistične socializacije, ki jih je Lasch analiziral v ZDA že v sedemdesetih
letih 20. stoletja, v slovenskem prostoru pa so mu v osemdesetih in de-
vetdesetih sledili predvsem Žižek, Godina, Salecl, Praper in Kroflič. Ta
stališča so danes pogosto označena kot »zastarel konceptualni aparat«.
