Page 165 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 165
antropološka analiza narcisizma
v izbranih slovenskih osnovnih šolah 165
dili vsakemu namigu, brez razmišljanja. Tako šola s permisivnimi di-
daktičnimi pristopi le nadaljuje družinsko vzgojo in s tem posredno
krepi narcisizem posameznikov in jih pripravlja na življenje v narcisi-
stični, potrošniški družbi. Permisivno vzgajani posamezniki so funkci-
onalni za potrošniško družbo, ki potrebuje potrošnike, nesposobne vo-
diti svoja življenja brez pomoči terapevtskih znanj in institucij sodobne
družbe. Ključen pristop pri obravnavi kršitev šolskih pravil postaja po-
govor svetovalnih delavcev, »terapevtov« oz. »strokovnjakov« z učen-
ci in starši ter usmerjanje k drugim terapevtskim institucijam, kar po-
trjuje domnevo o vključevanju terapevtskega načina dela v šolski pro-
stor. Tako se ne kaznuje kršitelja zaradi dogodka, kršitve pravil, tem-
več se poskuša najti vzrok za njegovo obnašanje, pogosto tudi v sode-
lovanju z drugimi strokovnjaki v dodatnih svetovalnih, terapevtskih
institucijah. Lasch je poudaril, da odvisnost od terapevtskega pogleda
nad življenjem omogoča obravnavo posameznikov kot nemočnih žrtev,
odvisnih od svetovalnih institucij, brez moralne odgovornosti za svo-
ja ravnanja, kar pripomore k porastu patološkega narcisizma pri veči-
ni ljudi današnjih zahodnih družb (Lasch, 1991: 224–231). Na podla-
gi empiričnih podatkov lahko zato povzamemo, da terapevtski način
reševanja vzgojnih problemov ter alternativne ali celo pozitivne oblike
kaznovanja v današnji osnovni šoli utrjujejo permisivne trende vzgoje v
družbi. Take alternativne oblike kaznovanja so dejansko uspešnejše za
narcisistične posameznike, ki »klasičnih« restriktivnih kazni ne doje-
majo kot posledico kršenja veljavnih norm, saj nimajo izoblikovanega
klasičnega moralnega imperativa, ampak nasprotno, dojemajo kazno-
vanje kot napad na njihovo grandioznost. Zato lahko pozitivno orien-
tirane oblike »posledic« dosežejo večji učinek, saj ne prizadenejo nar-
cisistično orientiranih posameznikov, temveč nasprotno, celo večajo
njihov občutek pomembnosti.
Empirični dokazi so potrdili teoretska izhodišča, da je v šoli očitna
erozija avtoritete učiteljev. Demokratični didaktični pristopi, nedosle-
dnost restriktivne kaznovalne politike, ki jo vse bolj nadomešča terapev-
tsko svetovanje ali pozitivno orientirane kazni, le utrjujejo permisivnost
v šoli. Storilnostna naravnanost šolskega sistema sili otroke v brezkom-
promisno tekmovalnost med sošolci za boljše ocene, le-te pa vse manj za-
stopajo nivo znanja per se, ampak postajajo socialni prestiž – sredstvo za
doseganje boljših izhodišč šolanja in s tem boljših možnosti za napredo-
vanje v ekonomsko privlačnejšo sfero zaposlitve, ki jim bo v prihodno-
sti zagotovila več materialnega bogastva – vrhovne vrednote potrošni-
škega kapitalizma. Šola tako, namesto da bi zavirala pohlepnost potro-
v izbranih slovenskih osnovnih šolah 165
dili vsakemu namigu, brez razmišljanja. Tako šola s permisivnimi di-
daktičnimi pristopi le nadaljuje družinsko vzgojo in s tem posredno
krepi narcisizem posameznikov in jih pripravlja na življenje v narcisi-
stični, potrošniški družbi. Permisivno vzgajani posamezniki so funkci-
onalni za potrošniško družbo, ki potrebuje potrošnike, nesposobne vo-
diti svoja življenja brez pomoči terapevtskih znanj in institucij sodobne
družbe. Ključen pristop pri obravnavi kršitev šolskih pravil postaja po-
govor svetovalnih delavcev, »terapevtov« oz. »strokovnjakov« z učen-
ci in starši ter usmerjanje k drugim terapevtskim institucijam, kar po-
trjuje domnevo o vključevanju terapevtskega načina dela v šolski pro-
stor. Tako se ne kaznuje kršitelja zaradi dogodka, kršitve pravil, tem-
več se poskuša najti vzrok za njegovo obnašanje, pogosto tudi v sode-
lovanju z drugimi strokovnjaki v dodatnih svetovalnih, terapevtskih
institucijah. Lasch je poudaril, da odvisnost od terapevtskega pogleda
nad življenjem omogoča obravnavo posameznikov kot nemočnih žrtev,
odvisnih od svetovalnih institucij, brez moralne odgovornosti za svo-
ja ravnanja, kar pripomore k porastu patološkega narcisizma pri veči-
ni ljudi današnjih zahodnih družb (Lasch, 1991: 224–231). Na podla-
gi empiričnih podatkov lahko zato povzamemo, da terapevtski način
reševanja vzgojnih problemov ter alternativne ali celo pozitivne oblike
kaznovanja v današnji osnovni šoli utrjujejo permisivne trende vzgoje v
družbi. Take alternativne oblike kaznovanja so dejansko uspešnejše za
narcisistične posameznike, ki »klasičnih« restriktivnih kazni ne doje-
majo kot posledico kršenja veljavnih norm, saj nimajo izoblikovanega
klasičnega moralnega imperativa, ampak nasprotno, dojemajo kazno-
vanje kot napad na njihovo grandioznost. Zato lahko pozitivno orien-
tirane oblike »posledic« dosežejo večji učinek, saj ne prizadenejo nar-
cisistično orientiranih posameznikov, temveč nasprotno, celo večajo
njihov občutek pomembnosti.
Empirični dokazi so potrdili teoretska izhodišča, da je v šoli očitna
erozija avtoritete učiteljev. Demokratični didaktični pristopi, nedosle-
dnost restriktivne kaznovalne politike, ki jo vse bolj nadomešča terapev-
tsko svetovanje ali pozitivno orientirane kazni, le utrjujejo permisivnost
v šoli. Storilnostna naravnanost šolskega sistema sili otroke v brezkom-
promisno tekmovalnost med sošolci za boljše ocene, le-te pa vse manj za-
stopajo nivo znanja per se, ampak postajajo socialni prestiž – sredstvo za
doseganje boljših izhodišč šolanja in s tem boljših možnosti za napredo-
vanje v ekonomsko privlačnejšo sfero zaposlitve, ki jim bo v prihodno-
sti zagotovila več materialnega bogastva – vrhovne vrednote potrošni-
škega kapitalizma. Šola tako, namesto da bi zavirala pohlepnost potro-
