Page 164 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 164
Drugo pedagoškega diskurza
obnašanja pri večini otrok. Antropološka analiza etnografskega gradiva
je pokazala, da večina današnjih slovenskih osnovnih šolarjev kaže nar-
cisistične lastnosti, saj niso samokritični, dosegli bi radi čim boljše oce-
ne z minimalnim vložkom truda, ne želijo se potruditi in prestopiti pra-
ga ugodja, če ne sledi nagrada, ki jim povzroči še večji občutek ugodja in
hvale, prerekajo se z učitelji in želijo uveljavljati lastno voljo, pravila po-
skušajo čim bolj obiti ter jih prikrojiti v lastno korist, idr. Neprepozna-
vanje narcisističnosti kot v šoli nesprejemljivega večinskega obnašanja
učencev s strani pedagoških delavcev kaže na to, da postaja takšno obna-
šanje otrok že družbeno sprejemljivo, večinsko, tj. »normalno«, kar se
nam zdi temeljna ugotovitev raziskave.
Posledično se celoten pedagoški proces prilagaja tej »novi narci-
sistični normalnosti« ter implicitno predstavlja aparat kapitalistične
družbe, ki vzgaja predstavnike, funkcionalne za potrošniško družbo. Pe-
dagoška praksa se implicitno prilagaja narcisistično socializirani večini
tako, da postaja bolj prijazna, odprta, dinamična, demokratična. V šolo
se vnaša elemente igre ter poskuša vse bolj ustvariti vzdušje domačnosti.
Narcisistično socializirane posameznike je lažje motivirati za delo s po-
zitivnimi motivacijami, z »bonusi« namesto »minusi«, s pohvalami in
nagradami. Empirični podatki so pokazali, da so demokratične, odpr-
te oblike dela (delo v skupinah, problemske in projektne naloge, ekspe-
rimentalno delo, diskutiranje, idr.) permisivno vzgajanim otrokom bliž-
je, všeč jim je dinamičen pouk z veliko novostmi, ko nimajo občutka, da
so v šoli in se učijo, ampak jim učenje predstavlja veselje, igro, veča nji-
hovo ugodje, ne na bi se trudili in » trpeli« ob »mučenju«, kot pri kla-
sičnih oblikah učenja. Na tak način dobivajo učitelji veliko manipulativ-
nega prostora, da učencem posredujejo znanje z različnimi »triki«, po-
dobnimi tistim, ki jih uporablja potrošniška propaganda za doseganje la-
stnih ciljev. Tako se na šolah dogaja prenos iz »zunanje« javne avtoritete
na »notranjo« avtonomijo, ki jo zahtevajo spremenjene družbeno-eko-
nomske razmere potrošniškega kapitalizma, ki deluje po principu pri-
krite avtoritete kapitala in manipulira s potrošniki preko množične pro-
pagande s prepričevanjem in sugestijo. Didaktični pristopi sodobne šole
delujejo podobno, saj je zunanjo avtoriteto staršev in učiteljev zamenjala
skrita prisila privlačnih metod in oblik dela, ki tako deluje po principih
skritih ciljev kapitala (Fromm, 1988: 8).
Posledice tega so, nanašajoč se na empirično zbrane podatke, oči-
tne v nižanju nivoja znanja v populaciji današnjih otrok, ki se iz osnov-
ne šole prenaša v srednjo šolo in dalje, kar je funkcionalno za obstoj po-
trošniške družbe, ki potrebuje »nemisleče« posameznike, ki bodo sle-
obnašanja pri večini otrok. Antropološka analiza etnografskega gradiva
je pokazala, da večina današnjih slovenskih osnovnih šolarjev kaže nar-
cisistične lastnosti, saj niso samokritični, dosegli bi radi čim boljše oce-
ne z minimalnim vložkom truda, ne želijo se potruditi in prestopiti pra-
ga ugodja, če ne sledi nagrada, ki jim povzroči še večji občutek ugodja in
hvale, prerekajo se z učitelji in želijo uveljavljati lastno voljo, pravila po-
skušajo čim bolj obiti ter jih prikrojiti v lastno korist, idr. Neprepozna-
vanje narcisističnosti kot v šoli nesprejemljivega večinskega obnašanja
učencev s strani pedagoških delavcev kaže na to, da postaja takšno obna-
šanje otrok že družbeno sprejemljivo, večinsko, tj. »normalno«, kar se
nam zdi temeljna ugotovitev raziskave.
Posledično se celoten pedagoški proces prilagaja tej »novi narci-
sistični normalnosti« ter implicitno predstavlja aparat kapitalistične
družbe, ki vzgaja predstavnike, funkcionalne za potrošniško družbo. Pe-
dagoška praksa se implicitno prilagaja narcisistično socializirani večini
tako, da postaja bolj prijazna, odprta, dinamična, demokratična. V šolo
se vnaša elemente igre ter poskuša vse bolj ustvariti vzdušje domačnosti.
Narcisistično socializirane posameznike je lažje motivirati za delo s po-
zitivnimi motivacijami, z »bonusi« namesto »minusi«, s pohvalami in
nagradami. Empirični podatki so pokazali, da so demokratične, odpr-
te oblike dela (delo v skupinah, problemske in projektne naloge, ekspe-
rimentalno delo, diskutiranje, idr.) permisivno vzgajanim otrokom bliž-
je, všeč jim je dinamičen pouk z veliko novostmi, ko nimajo občutka, da
so v šoli in se učijo, ampak jim učenje predstavlja veselje, igro, veča nji-
hovo ugodje, ne na bi se trudili in » trpeli« ob »mučenju«, kot pri kla-
sičnih oblikah učenja. Na tak način dobivajo učitelji veliko manipulativ-
nega prostora, da učencem posredujejo znanje z različnimi »triki«, po-
dobnimi tistim, ki jih uporablja potrošniška propaganda za doseganje la-
stnih ciljev. Tako se na šolah dogaja prenos iz »zunanje« javne avtoritete
na »notranjo« avtonomijo, ki jo zahtevajo spremenjene družbeno-eko-
nomske razmere potrošniškega kapitalizma, ki deluje po principu pri-
krite avtoritete kapitala in manipulira s potrošniki preko množične pro-
pagande s prepričevanjem in sugestijo. Didaktični pristopi sodobne šole
delujejo podobno, saj je zunanjo avtoriteto staršev in učiteljev zamenjala
skrita prisila privlačnih metod in oblik dela, ki tako deluje po principih
skritih ciljev kapitala (Fromm, 1988: 8).
Posledice tega so, nanašajoč se na empirično zbrane podatke, oči-
tne v nižanju nivoja znanja v populaciji današnjih otrok, ki se iz osnov-
ne šole prenaša v srednjo šolo in dalje, kar je funkcionalno za obstoj po-
trošniške družbe, ki potrebuje »nemisleče« posameznike, ki bodo sle-
